Dve desetletji hospica

»Ko stopiš v hišo k umirajočemu, moraš biti čisto majhen in brez nasvetov. Tam smo zato, da poslušamo in razbremenimo družino.«

Radovljica – Slovensko društvo hospic letos praznuje dvajsetletnico neprekinjenega delovanja, tudi njegov gorenjski del, ki ga v zadnjih letih vodi Mira Stušek. »Naše poslanstvo je sočutna, celostna oskrba umirajočih in njihovih svojcev na domu ali v Hiši hospica in se po smrti nadaljuje s podporo žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. Že dvajset let si v osmih odborih po Sloveniji prizadevamo za detabuizacijo smrti in za bolj človeški odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi. Smrt je naraven zaključek življenja in s svojimi programi se zavzemamo za to, da ljudje ne bi umirali sami in ne bi bili v strahu pred hudim trpljenjem in smrtjo,« poudarjajo.

V gorenjskem odboru trenutno deluje osem prostovoljk, od letos je v društvu zaposlena tudi koordinatorica, socialna delavka, ki spremlja in usmerja njihovo delo, ter še ena delavka, zaposlena prek programa javnih del.

»V hišo – po navadi nas ljudje pokličejo po nasvetu zdravnika ali patronažne sestre – najprej vstopi koordinatorica, ki se dogovori, kako bodo obiski potekali. Nato pride prostovoljka, ki je izšolana za spremljanje umirajočih,« način dela društva pojasnjuje Mira Stušek. »Prostovoljec mora biti predvsem sočuten, znati poslušati. Ko stopiš v hišo k umirajočemu, moraš biti čisto majhen in brez želje, da bi delil nasvete. Tam smo zato, da poslušamo in razbremenimo družino. Seveda tudi kje kaj poprimemo, čeprav poudarjamo, da nismo negovalci. Zelo pogosto kot tujci, ki pridemo v hišo, nekako razelektrimo ozračje, ki je v času, ko je družina z bolnim in umirajočim pogosto zelo obremenjena, pogosto izjemno napeto. A občutek, ko pomagaš, da umirajočemu v tistih težkih trenutkih ni treba oditi od doma, je prav poseben, lep. Veste, večina ljudi si želi umreti doma, v svoji postelji.«

Nekateri od tistih, ki vendarle ne morejo ostati v domačem okolju, odide v Hišo hospica. Lani je šlo tja z Gorenjskega deset ljudi, prostovoljke pa so ob koncih tedna pomagale s prostovoljnim delom. »Tam je umirajoči deležen celostne oskrbe, od medicinske, socialne in psihološke, prav tako njegova družina. V Hiši hospic je prostor za vse, tudi za otroke.«

Prav slednjim v hospicu posvečajo posebno pozornost, sploh v času po smrti svojca. »Smrt je za vse, zlasti za otroke, velika skrivnost. In prijateljica ne ve, kako je, če ti umre mama, brat, sestra ... zato organiziramo tabore za žalujoče otroke, kjer se srečujejo, morda izmenjajo kakšno izkušnjo in se predvsem zavedajo, da niso sami z bolečo izkušnjo izgube bližnjega.«

Društvo hospic veliko pozornosti posveča tudi na detabuizaciji smrti. »Smrt in umiranje sta sestavni del življenja. Lažje ju bomo sprejeli, če se soočimo s tem, da bomo enkrat tudi sami v tej situaciji – mi ali svojci. In da si je takrat treba vzeti čas. Mi, prostovoljci z znanjem in izkušnjami, pa bomo tu, ko nas boste potrebovali.«