Ta čudoviti mali svet

Svet žuželk in drugih malih živalic v naravi okrog nas je eden pogostih motivov na slikah Tine Pavlovič, ki je po nesreči s padalom postala tetraplegik in slika z usti. V študentskih letih je v Cafe galeriji Pungert v Kranju stregla, po šestnajstih letih zdaj tam razstavlja.

Tina je pravzaprav Martina, a jo vsi, ki jo poznajo, kličejo za Tino. Kranjčanki Tini Pavlovič, takrat še študentki biologije, je usoda pred 16 leti namenila drugačno življenjsko pot, kot jo načrtujejo mladi ljudje. Pri nesreči s športnim padalom si je poškodovala vratno hrbtenico. Kljub dolgotrajni rehabilitaciji je zaradi posledic poškodb postala tetraplegik. Invalidski voziček sodi v njen vsakdan. Mlada leta je Tina preživela v Kranju, se pred časom za nekaj let preselila v Ljubljano, leto in pol pa je minilo, odkar si je svoj novi dom uredila v Kopru. »Na obalo sem se preselila z namenom, da se ločim od nekaterih stvari, ki me obkrožajo, in se čim bolj posvetim slikarstvu. Koper obožujem in se v njem zelo dobro počutim,« poudari Tina. Na vprašanje, zakaj na razstavi ni slike z motivom z obale, pa odvrne, da je slika Kopra z naslovom Najlepše mesto ostala doma, ker v Kranj bolj sodita sliki domačega mesta in Bleda.

V Kranj, natančneje v Cafe galerijo Pungert, kjer si je pred 16 in več leti kot natakarica zaslužila za študentski priboljšek, se je pred dnevi vrnila kot slikarka s predstavitvijo svojih najnovejših olj na platnu. »Na Pungert, lastnico Sonjo in delo tu me vežejo mnogi lepi spomini, zato sem vedela, da če bom kdaj svoje slike predstavila v Kranju, bo to tukaj. Pungert mi daje občutek domačnosti in hkrati pridih kulture, tu je bilo vselej umetniško vzdušje,« razmišlja Tina, vesela povabila k razstavljanju na Pungertu, kjer je pred leti z likovniki, fotografi in drugimi ustvarjalci tudi spoznavala umetnost. »Nikoli ne bom znala slikati kot oni,« sem razmišljala.

Slikanja z usti se sčasoma navadiš

Da to ne drži, lahko vidimo na razstavi. Po nesreči je skoraj leto dni preživela v rehabilitacijskem centru Soča. Zavedala se je, da si bo življenje morala na novo organizirati in čim bolj prilagoditi razmeram, v katerih se je znašla. Dokončala je študij na Biotehniški fakulteti, dodala pa še diplomo na Pedagoški fakulteti in postala profesorica biologije in gospodinjstva. Svoje znanje je začela uporabljati pri pisanju strokovnih in poljudnih člankov za naravoslovne revije.

»Začela sem se družiti s člani Zveze paraplegikov in odšla na svojo prvo likovno kolonijo v Pacug v slovenski Istri. Samo malo pogledat,« si je rekla, a je ostala in se v slikanje preprosto zaljubila. Gre za slikarje, ki slikajo z usti ali nogami in delujejo v okviru založbe UNSU. Prvi slikarski poskusi segajo v leto 2007. »Bilo je hudo, a nisem hotela jokati pred drugimi. Ni bilo enostavno z usti držati čopiča, a sem se kasneje navadila in tudi dobila močno čeljust, pa tudi ustnice niso bile več tako zatečene. Seveda so bili sprva primerni le tanjši čopiči, saj je večurno držanje čopiča v ustih kar naporno. Joj, koliko slik sem vrgla proč, preden sem bila zadovoljna. Da mi je uspelo doseči ta slikarski nivo, je v veliki meri zaslužen moj prvi mentor Rasso Causevig, kasneje tudi akademski slikar Jože Potokar, med seboj pa izkušnje izmenjujemo tudi slikarski kolegi sami na raznih delavnicah,« se spominja Tina, ki se slikanja loti, kadar ima prave občutke. Teh ne manjka, kot pravi.

»Na poličko mi pripravijo čopiče, stisnejo barve, ki si jih izberem in potem začnem. Imam primerno slikarsko stojalo, da se z vozičkom lahko pripeljem zelo blizu. Navijem si muziko, pripravim motiv, ki ga bom naslikala, in to je to. Najraje slikam, kadar sem sama. Najprej je na vrsti risba, da uredim razmerja na sliki, potem nanesem več plasti v umbri ... podobno kot to sicer počno slikarji,« s pravo lahkotnostjo razloži slikarka. Češ, saj je povsem enostavno. A verjemite, da ni. Da so slike slike, je res treba mnogo vaje, brez talenta in smisla za likovno pa tako ali tako ni nič. Tina slika s specialnimi podaljšanimi čopiči. Pravi, da so ji mnogo bližji leseni kot plastični. Po slednjih bolijo zobje. Da moraš nehati slikati takrat, ko pri tem še uživaš, k sliki pa se vrneš spet, ko to želiš. Sliko lahko spremeniš tudi po več letih. Vzameš jo s stene in popraviš, kar ti ni všeč. Zakaj ne?

Moja pot gre naprej – kam, ne vem

Na začetku se je učila ob slikanju tihožitij. Kasneje pa so ji kot veliki ljubiteljici narave najprej pod slikarsko kožo in potem tudi na platno zlezli številni motivi iz narave. »To je moj priljubljeni svet. Motive sicer izbiram sama, včasih pa jih tudi prilagodim glede na razstavo, na kateri sodelujem. Slednje je dobro, da nekoliko skrenem z moje najljubše tematike. Slikam brez posebnih načrtov, je pa res, da porabim veliko časa za iskanje motivov. Rada imam svet žuželk, pajke, kobilice, slikam mravljice, pikapolonice, polže. Te živalce so na mojih slikah ljubke in prijazne. Seveda pa se ne branim tudi pokrajine, mest. Aja, pa vrtni palčki so tudi 'moji',« o svojem slikarskem vesolju razmišlja Tina in dodaja, da kar precej razstavlja na skupinskih razstavah, zato se včasih zgodi tudi, da ni kaj razmišljati, ali boš ali ne. Preprosto moraš. Pavlovičeva je namreč štipendistka mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK), katerega sedež je v Lihtenštajnu. Glede na to, da največ slika z oljnimi barvami na platno, je pri njenem delu treba vzeti v zakup tudi sušenje barv na platnu.

»To je, kot rečeno, moja prva razstava v Kranju, in vesela sem, da je Sonja vztrajala, da se predstavim v rodnem mestu,« odgovori avtorica trinajstih živopisnih slik, ki bodo še do srede na ogled v Cafe galeriji Pungert. »Zakaj prav trinajstih?« jo povprašam, pa mi v duhovitem tonu odvrne: »Ta številka je zame dobra. Spomnim se, ko sem še kot otrok na neki petek trinajstega našla na tleh malo denarja in sem si kupila dve vrečki smokijev ... Drugače pa ne, nič nisem načrtovala. Čisto slučajno razstavljam toliko slik.« Seveda bo še razstavljala in slikala nove in nove slike. »Zanimajo me različne slikarske tehnike. Moja pot gre naprej – kam, pa ne vem. Vem pa, da ne želim ostati vedno pri istem.«