Morska njiva
Včasih človeka obide spomin z razlogom. Včasih po naključju. Zame je ob svečanosti ob 20-letnici Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj minuli mesec veljalo zadnje. Ko sem se ustavljala pred umetninami v Prešernovi hiši, me je zbodla v oko slika Vinka Tuška Morska njiva. Slika v zamolklo modrikastih in zelenkastih tonih, da mi je kar zadišala ribja plošča. In s svetlobno hitrostjo me je odneslo nazaj v Zadar, v Borik, kjer je 'mama' Katica zvečer pripravljala ribje jedi in kdaj pa kdaj kaj zagorskega, saj so bile njene korenine povsem na drugem koncu. Od poznega jutra do zgodnjega večera smo plavali, lenarili, brali in se igrali, otroka sta bila takrat stara devet in trinajst let. Naše mesto je bilo pod velikanskim senčnatim drevesom, kjer zjutraj še ni bilo gostov. Nekega jutra pa … je pod drevesom že gomazela ženska družba z otroki, kar je pomenilo, da ne bomo imeli sence, ampak jo bomo lovili. Pa jo primaha mlajši od najinih sinov z velikim martinčkom v roki in nedolžno reče: »A ti lahko dam martinčka na nogo?« Najraje bi zarjula, čeprav vem, da je živalca popolnoma nedolžna. Radovedni pogledi vse od tam, kjer je bilo slišati njegov glas. Ne vem več, kako je zvenel moj glas, ko sem rekla »Lahko.« A da so martinčkove nožice prsti kakšnega vrhunskega pianista, si ni bilo mogoče predstavljati. Obiskali so me še trije martinčki. Uporabila sem kar nekaj svojih igralskih sposobnosti, da sem bila na videz junaška. Videla sem svojega Izbranega, kako se škodoželjno nasmiha … a je tudi on tako kot prvorojeni dobil martinčka na nogo. Lepe mlade gospe tik ob deblu 'našega' drevesa so se kremžile, ko pa jim je zvitež ponudil martinčkov obisk, so ga nagnale z nedamskim izrazoslovjem, do mene pa je prineslo ogorčenost, da imam nevzgojenega otroka, pa še nekaj o primitivizmu. Bilo je poldan in imeli smo mrzlo južino. Lepe gospe so odfrlele in po kosilu jih ni bilo več nazaj. Seveda je bilo zvečer pod brajdo obilo smeha, ko je mlajši razlagal, da je bila njegova akcija strateška.
Orada po Katičino
Za 4 osebe potrebujemo: 4 fileje orade, 3 žlice moke, 60 ml oljčnega olja, 2 stroka česna, 2 šalotki, 50 ml ribje osnove, kosti in glavo, korenje, čebulo, česen, cel poper, malo vina in curek oljčnega olja, 1 vejico bazilike, 2–3 žlice kaper, za 1 lešnik masla, sol, poper, režnje limone.
Najprej skuhamo ribjo osnovo. Česen stremo in ga zmešamo z dvema žlicama olja. V veliki ponvi segrejemo olje. Fileje solimo in popramo, oprašimo z moko in jih damo peči s kožo na spodnji strani, vrhnjo stran pa premažemo s česnovim oljem. Pečemo dve do tri minute na vsaki strani, odvisno od velikosti fileja. Fileje vzamemo iz ponve in jih shranimo na toplo (alu folija ali ogreti krožniki). V ponev damo na tenke režnje narezano šalotko, sesekljane kapre in velik list s škarjami na tenko narezane bazilike. Zalijemo z vinom, premešamo in počakamo, da alkohol izpari, prilijemo osnovo, počakamo, da se malo ukuha, požlahtnimo z maslom. Fileje oblijemo z omako in postrežemo s kuhanim krompirjem.
Pa dober tek!