Duhovniki smo poslani ljudem

Boris Rozman s Svetja pri Medvodah bo daroval novo mašo v nedeljo ob 10. uri v župnijski cerkvi v Sori, od avgusta naprej pa bo kaplan v Železnikih.

Spoštovani novomašnik, pri vas je zanimivo, da ste se za duhovniški poklic odločili pozno, pri 42 letih. Se spominjate, kdaj ste začutili, kot duhovniki radi rečete, božji klic k duhovništvu?

»Začutil sem Gospodov klic, čeprav si sebe nisem nikdar predstavljal kot duhovnika, saj sem imel druge ideale in cilje. Po izobrazbi sem elektrotehnik elektronik, vendar sem delal v prodaji in imam 12 let delovne dobe. V službi sem zaznaval vedno močnejše božje vabilo, naj stopim na pot duhovništva. Proces je trajal več let, da sem to povabilo najprej prepoznal in ga nato sprejel. Gospod kliče v duhovniške poklice na različne načine. Ko sem ga v molitvi spraševal, kaj želi od mene, sem v srcu začutil, da mi je rekel, naj pomagam ljudem. Sprva nisem razumel, da je to klic v duhovniški poklic. Ko sem razmišljal, kako naj pomagam ljudem, in ko sem v Svetem pismu prebral besede, naj hodim za njim, sem bil prepričan, da je Gospod želel, da pomagam ljudem kot duhovnik.«

V soboto vas je nadškof Stanislav Zore posvetil v duhovnika. S kakšnimi občutki ste sprejemali posvetitev? Ste si dejali: Sedaj sem na cilju, tam, kjer sem želel biti!

»Ne, nisem tako rekel. Res so bili občutki močni, še posebej takrat, ko te vprašajo, če res želiš v duhovništvo. Takrat sem si rekel: Sedaj gre pa zares. Na posvetitvi niti ne dojameš, kaj se je s teboj zgodilo. Šele v nedeljo, dan po posvečenju, med maševanjem v Logatcu, kjer sem bil diakon, sem se zavedal, da sem resnično postal Gospodov služabnik. Od sreče sem zajokal.«

Kakšen duhovnik boste oziroma želite biti?

»Na ljudi bi rad izžareval toplino, ki jo poklanja nam Bog. Ljudem bi rad prinašal njegovo ljubezen. Nočem biti pretirano strog in zadirčen, čeprav razumna mera strogosti ne škoduje. Cerkvena vrata morajo biti odprta za vse, ne glede, kakšen kdo je. Bom pa odločno zagovarjal pravila, ki jih določa Cerkev. Kristusov nauk je takšen in ne drugačen. Pri njem ni kompromisov.«

V službo katoliške Cerkve na Slovenskem vstopate v času njene krize. Kako globoka se vam zdi?

»Na splošno vzeto je v krizi. V Ljubljani se to občuti, vendar tega stanja ne gre posploševati. Moje novomašniško geslo je: Jezus, zaupam vate. To nagovarja mene in vse kristjane, da je treba zaupati Gospodu in moliti za spreobrnjenje grešnikov. Tako kot je mene poklical na duhovniško pot, lahko spreobrne vsakogar. Najpomembnejše za rast vere na Slovenskem pa sta naš vzgled in naše pričevanje zanjo.«

Ko sva se dogovarjala za pogovor, ste dejali, da greste v Maribor po mašni plašč. Kakšen bo?

»Je že narejen. Dolgo sem premišljeval, kakšen naj bo in kateri simboli bodo na njem. Na sprednjem delu bosta glavna simbola Jezusovo in Marijino srce, ob njiju pa križ in Marijin monogram. Hrbtni del pa bo v znamenju Marije Brezmadežne. Imam tudi že novomašniški križ. Iz trte ga je oblikovala Marija Bizjak iz Čirč v Kranju. Preprost in enkraten je. Ona ima dar in roko za take reči.«

Običajno vam predstojniki že ob mašniškem posvečenju povedo, kam boste šli za kaplane. Kam so napotili vas?

»S prvim avgustom prevzemam dolžnost kaplana v župniji Železniki. Domov se bom vračal, ko bo čas. Sicer pa moramo biti duhovniki med ljudmi tam, kamor smo poslani.«

Študij je končan. Nova maša bo za vami. Bo julij mesec počitka?

»Julija smo načeloma prosti. Sam grem za en teden na romanje v Paray le Monial v Franciji. Ta kraj je zame zelo pomemben. Tja sem romal eno leto pred odhodom v semenišče in tam sem Gospoda vprašal, če me res kliče. Ko sem gledal duhovnike, ki so spovedovali na trati, sem si zaželel, da bi bil tudi sam eden od njih. Lani, ob diakonskem posvečenju, sem drugič romal tja, letos pa grem tretjič, da se Bogu zahvalim za poklic, v katerega me je povabil.«