Hvaležnost

Verjetno bo marsikdo v teh časih težko našel razloge za hvaležnost. Le zakaj in komu bi se zahvaljevali, ko pa je toliko slabega okoli nas, še zlasti če gledamo novice in kroniko. Takšni dogodki so vedno bili in pomembneje je, kakšen odnos mi zavzamemo do dogodkov, na katere tako ali tako nimamo vpliva. V vsesplošnem tarnanju si težko priznamo, da živimo v delu sveta, ki ima najvišjo kvaliteto bivanja. Pa vendar je za naš vsakdanjik pomembneje, da poiščemo stvari, za katere smo lahko hvaležni. Zakaj?

Hvaležnost je eno od pozitivnih čustvenih stanj, ki nam spodbuja veselje. To pa si vsi želimo. Lahko smo hvaležni za posamezne dogodke, še bolje pa je, če se uspemo naravnati, da je hvaležnost del naše življenjske drže oziroma da postane naša osebnostna značilnost. Tako pogosteje v naravi in svetu opazimo in videvamo, kaj dobrega se je zgodilo v nas in okoli nas. Raziskovalci poudarjajo, da več hvaležnosti v nas spodbuja več socialnih stikov (imamo bolj radi druge ljudi in nam gredo manj na živce), hvaležnost nas spodbuja, da vračamo dobro sočloveku. Skoraj logično je, da več hvaležnosti v naših medsebojnih odnosih poveča zadovoljstvo med nami in da si lažje namenimo več sočutja in empatije.

A pravite, da nimate biti za kaj hvaležni? Bodimo hvaležni, da vidimo in slišimo (vsi žal ne), da hodimo in se lahko gibljemo (ni vsem to dano), da lahko hodimo v šolo in da si lahko privoščimo dopust, da živimo v tako čudoviti deželi, kjer je veliko zelenja in vode, da imamo mir, da imamo redne pokojnine in da se je življenje malo umirilo, da imamo soseda, s katerim se pogovarjamo in popijemo kavo, da imamo ženo, s katero se lahko pogovarjamo, da nas pubertetniki s svojimi vragolijami opozarjajo, da so normalni najstniki, da smo lahko sedaj v hribih in čez dve uri na morju (kako nam to tujci zavidajo), da imamo dobro hrano, da se ni več treba voziti v Celovec in Trst po banane in kavo, da lahko delamo in da znamo videti delo okoli sebe, da lahko pišemo kolumno … in bodimo hvaležni, da imamo spoznanje, da lahko vplivamo na svoje življenje.

Zelo pogosto se zvečer z otroki zberemo in pregledamo dan. Dnevno se zahvaljujemo – pet minut zadostuje. Čeprav se pogosto ponavljamo, vedno prija, ko se zahvalimo drug za drugega in za vse lepo in dobro, kar se je zgodilo preko dneva. Tudi kakšen »oprosti« je dobrodošel. Predvsem ko so bili otroci mlajši, so se tako hitreje umirili. Upam, da bodo zaradi tega izkustva lažje prepoznavali in izražali hvaležnost tudi v odrasli dobi.

Naredimo si uslugo in tarnanje, negativizem in slabo voljo vsaj malo zamenjajmo s hvaležnostjo. Saj ni mogoče, da ne dobimo vsaj nekaj, za kar smo hvaležni in veseli. Začnimo z majhnimi stvarmi in začnimo pri sebi.