Zlata jama narečnega govora

Ognjišče iščite pod »a« (agnjiša), so bralce na predstavitvi usmerili na pot po brskanju med gesli slovarja rateških besed. Na pobudo Turističnega društva Rateče in ob pomoči domačinov iz Rateč sta ga pripravila dr. Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Klemen Klinar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske.

»Me veseli, da so tudi drugi ugotovili, da smo Ratečani nekaj posebnega,« je na nedavni predstavitvi rateškega slovarja, v katerem je zbranih 1640 narečnih besed s področja kmetovanja, gozdarstva, gospodinjstva in praznikov, z nasmehom pripomnila Tina Brlogar, tajnica krajevne skupnosti in Turističnega društva Rateče, kjer se je rodila pobuda za zapis rateškega govora, te slikovite zgornjesavske posebnosti. Abnjak (pokrovka), ablekan (zakrpan), agnjiša (ognjišče), bajsa (ovca bele barve), bečerja (večerja), beja (veja), bile (vile) in bina (vino), čiba (odrasla kokoš), čompa (krompir), črnica (borovnica) ... so besede, ki so jih poiskali v pogovorih z domačini, ki še znajo govoriti tako, kot se je v Ratečah govorilo nekoč. In k sreči tudi danes. »Že ko smo hodili v šolo, se je vedelo, od kod je kdo. Kranjskogorci so brali 'Vinetuja', Ratečani pa 'Binetuja',« je eno od bistvenih značilnost, po katerih se rateški govor razlikuje od drugih v Zgornjesavski dolini, opisal eden od udeležencev predstavitve.

»Čeprav so Rateče z zemljepisnega stališča gorenjski kraj, pa se tu, na skrajnem severozahodnem koncu Slovenije, ne govori gorenjsko, ampak ziljsko narečje koroške narečne skupine – tako kot v sosednjih Kanalski dolini v Italiji in Ziljski dolini v Avstriji. Že v Kranjski Gori in okolici prehaja v gorenjsko narečje, kot se govori nižje v Zgornjesavski dolini od Dovjega in Mojstrane proti Jesenicam in še naprej proti jugovzhodu,« v uvodu v Rateški slovar pojasnjuje dialektologinja dr. Jožica Škofic.

»Kot je mogoče sklepati tudi iz rateškega krajevnega govora, so bili Ratečani v svoji zgodovini upravno, gospodarsko in kulturno veliko bolj povezani s Koroško kot s Kranjsko. Ker pa je v zadnjih skoraj sto letih državna meja otežila vsakodnevne, nekoč naravne stike s slovenskimi sosedi v Italiji in Avstriji, je življenje Ratečane bolj povezalo z Gorenjsko (uprava, šola, zaposlitev, trgovina itd.), to pa se že kaže tudi v razvoju njihovega krajevnega govora – mnoge ziljske narečne posebnosti se v govoru Ratečanov še ohranjajo, marsikatera koroška posebnost pa že izginja na račun uveljavljanja gorenjščine oziroma prehodnega ziljsko-gorenjskega kranjskogorskega narečja.«

Kot pojasnjuje Tina Brlogar, je bil celoten projekt z naslovom Ustna izročila, narečje in oživitev obrti in kulinarike zasnovan tako, da v njem sodelujejo domačini, ki svoje znanje prek delavnic rateških žokov, lesenih cokel, klekljanja in vezenja prek kulinarike in delavnic v sklopu Vrtca Rateče prenašajo naprej. »Cilj projekta je bil v celoti dosežen, zanimanje za učenje pa veliko. Udeleženci delavnic so bili stari od 3 do 85 let. Znanje, ki so ga pridobili, bodo lahko uporabili tudi v prihodnje.«

Knjigo, ki predstavlja nekakšen zaključek projekta, so avtorji slikovito podnaslovili Ad abnjaka da žoka in ad agrabka da žlef (Od pokrovke do pletenih copat in od nagrabljene trave do dela sani za seno). Razdeljena je na uvodno poglavje, v katerem dr. Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU na kratko predstavi rateški krajevni govor in slovarček besed, kot so ga prejšnjo zimo predstavili udeleženci delavnic za zapis rateškega narečja v okviru projekta. Posnela in zapisala sta ga Škofičeva in Klemen Klinar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske. »Slovarček ni samo predstavitev tukajšnjega jezika, ampak tudi vpogled v rateško naravno ter materialno in živo kulturno dediščino,« poudarjata avtorja. V knjigi je objavljenih še nekaj besedil v rateškem narečju in 'prevodu' v knjižno slovenščino ter na koncu dodana še slikovna priloga k slovarju s fotografijami, ki jih je prispeval Gornjesavski muzej Jesenice iz bogate fototeke predmetov, oblačil, orodja in opreme, ki so del Kajžnkove in Jarvahove zbirke.

»Neverjetno, kako pestro je bogastvo različnih govorov v Zgornjesavski dolini,« je izkušnjo pri nastajanju slovarja opisal Klemen Klinar. »Rateče so prava zlata jama za narečjeslovnega raziskovalca,« zatrjuje dr. Jožica Škofic, ki pravi, da dela še ni konec in da bo vesela, če bo rateški slovar dobil še kakšen naslov.

Knjižica je nastala v sklopu projekta Leader, ki ga je finančno podprla Občina Kranjska Gora, kot partnerja pa sta sodelovala TD Rateče-Planica in Gornjesavski muzej Jesenice.