Dvojčici

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 24. junij 2015 / 10:22

Smo zelo posebni in imamo izjemno srečo. Dvakrat dvojčki v družini, kjer to ni tradicija. Torej se je z nami začela. Prvič smo dobili enojajčni punci, drugič par. Ko so me prvič seznanili z dvojčki, sem bila navdušena. Ko je zdravnica na ultrazvoku zaznala dvojčke (dejala je 'gemini' in nisem vedela, kaj to pomeni) je takoj pripomnila, da se jih zdravniki nič ne veselijo. Običajno so z njimi zapleti, pri nosečnosti, porodu in kasneje tudi pri odraščanju. Nič od zdravnikovih napovedi se ni uresničilo, razen porodov. Pri prvih dvojčkih sem bila zelo navdušena, vzhičena, to bo fino. Pri drugih sem se spraševala, kako bom zmogla. Največja skrb mi je bila, ali bom enojajčni punci ločila? Kmalu po rojstvu se je eni od punc na glavi naredila pika – kot izbočen zamašek zavozlanih krvnih žilic. Ko sta bili pozimi oblečeni v bunde in kape, jih res nisi ločil. Potipali smo jih po glavi in prav kmalu je govorila: »Meta sem,« ali »Piko 'mam.«

Kako hecne so naše skrbi, dokler realnost ne pride. Ali bom imela dovolj ljubezni za vse otroke? Potem spoznaš, da je to vzajemno. Več ko je daš, več je dobiš. Otroci so bili veliko na tleh. Čim manj stolov, gugalnic, hojc in kaj vem, kaj vse danes prodajajo. Pri nas so vsi lezli in 'puzali' po tleh v stanovanju, po stopnicah, po cesti in travi, pesku in vrtu. Za spanje sem uredila ležišče na tleh. Ena od naših varušk se je specializirala za montessori pedagogiko. Kasneje me je vprašala, ali sem poznala to metodo že prej? Seveda je nisem, tako se mi je zdelo najbolj enostavno in varno. Dude sem nesla s seboj že v porodnišnico, da se je bodo takoj privadili in lahko zdržali tudi brez matere. Hranili smo jih hkrati le z eno žlico. Nosili sta vedno različne obleke. Precej sem se ukvarjala z dojenjem. Zelo rada bi jih dojila hkrati. Pri drugih dvojčkih sem se celo poslužila pomoči društva La Leche League. Dali so mi neko knjigo in bila sem odločna, da mi bo uspelo dojiti dvojčke hkrati in dolgo časa. Po zadnjem porodu sem imela hude težave s kožo. Tako sem imela veliko dela sama s seboj in z dojenjem nisem prišla dlje kot do šestih mesecev. Spomnim se odločitve, ali bom jaz znorela ali pa bodo otroci zrasli s 'flašo'. Veliko smo razmišljali tudi o vpisu v šolo. Ali naj hodita v isti razred ali v paralelki? Mlajši zdravniki in psihologi so svetovali, naj jih ločimo čim prej, starejši so rekli, da so jih vedno dajali skupaj. Punci sta hodili v isti razred, nikoli pa nista skupaj sedeli. Zdi se, da namenoma iščeta vsaka svoje aktivnosti, čeravno ju veselijo enake stvari. Ob prehodu v srednjo šolo jima predstavlja veliko skrb, ali bosta dobili nove prijatelje.

Njuna vez je posebna. Morali bosta odrasti vsaka v svojo osebnost, njun svet pa bo ostal drugim nerazumljiv in neločljiv. Tako mislim. Pa naj se zgodi, kot se mora.