Dežnik mora biti modni dodatek

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 19. junij 2015 / 19:16

Eden redkih, ki še ohranjajo staro obrt, je tudi dežnikar Tomaž Jenko, ki v svoji prodajalni in delavnici v središču Kranja nadaljuje tradicijo, ki jo je pred osemdesetimi leti začel njegov ded Alojzij Jenko, dežnikarstvu pa je bil zapisan tudi Tomažev oče, prav tako Alojzij Jenko.

Tomažev ded Alojzij Jenko se je z dežnikarstvom začel ukvarjati pred natanko osemdesetimi leti, ko je naredil mojstrski izpit in tako pridobil mojstrsko »izpričevalo«, ki mu še danes pripada častno mesto v prostorih Dežnikarstva Jenko v središču mesta. S to obrtjo je Alojzij Jenko začel v najetih prostorih v Ljubljani, a je kmalu privarčeval dovolj denarja, da je lahko kupil hišo najprej v Cankarjevi ulici v Kranju, nekaj let kasneje, ko se je spet nabralo zadosti denarja, pa še na elitni lokaciji v samem središču mesta, kjer jih najdemo še danes. A za razliko izpred osemdesetih let, ko so bili v Kranju še trije dežnikarji, pri ohranjanju te obrti vztraja samo še Tomaž Jenko, ki se v teh dneh s ponosom spominja začetkov njihove dejavnosti.

»Tudi ded je izhajal iz obrtniške družine, in sicer so se ukvarjali s čevljarstvom. Ded pa je z dežnikarstvom začel skupaj s prijateljem v Karlovcu. A kot je pripovedoval oče, je ded delal, prijatelj pa zapravljal, zato se je ded kmalu odločil za samostojno pot,« je razložil Tomaž Jenko, ki je obrt od svojega očeta prevzel pred skoraj tremi desetletji, leta 1988. »Takrat se je čisto lepo dalo živeti samo od popravila dežnikov,« je poudaril Tomaž Jenko in dodal, da mu poslovna žilica kljub temu ni dala miru in se je odločil, da dežnikov in senčnikov ne bo le popravljal, ampak tudi izdeloval. A kmalu po tej njegovi odločitvi so tudi slovensko tržišče preplavili poceni kitajski izdelki. »Tem cenam ni bilo mogoče konkurirati,« je priznal. Poleg tega skoraj nikjer več razen na Kitajskem ni mogoče naročati materiala za izdelavo dežnikov, saj so v Evropi zaprli skoraj vse tovarne dežnikov. »S Kitajske pa se uvaža samo v velikih količinah, ne morem naročiti zgolj pet ogrodij recimo.« Tako se je zdaj osredotočil le še na izdelavo sončnikov oziroma parazolov za k narodnim nošam, s čimer se v Sloveniji ukvarja samo še on. »Pa še tu je nastala težava, ker so pred petimi leti zaprli tovarno v Nemčiji, kjer sem naročal blago. Zato sem kupil zadnjih petsto metrov blaga, da ga bom imel dovolj do upokojitve,« se nasmeje.

Tomaž Jenko, ki je po izobrazbi oblikovalec kovin, se je obrti izučil pri svojem očetu Alojziju Jenku. »Pri šestih letih sem začel prvič vezati ogrodje iz žic in kovinskih palic, saj je oče ob popravilu sčasoma dežnike začel tudi sam izdelovati.« Sam jih zdaj ne izdeluje več, po naročilu za stranke dežnike le predela. Ob tem z zadovoljstvom ugotavlja, da zadnja tri leta spet narašča povpraševanje po popravilu dežnikov. »Vse pogosteje se ljudje odločajo za nakup dežnikov srednjega cenovnega razreda, ki se jih že splača popravljati.« V Sloveniji sta sicer le še dva dežnikarja – on in pa Marija Lah v Ljubljani. »Zame je to tradicija, sicer bi trgovino že davno zaprl,« priznava Tomaž Jenko. V trgovini mu že pomaga tudi njegov sin, za katerega pa vseeno upa, da ga ne bo nasledil v tej dejavnosti, saj verjame v njegov uspeh na glasbenem področju.

Na njegovo žalost namreč ljudje raje kot po kakovostno izdelanih dežnikih še vedno posegajo po cenenih kitajskih izdelkih. »A dežnik bi moral biti modni dodatek,« poudarja Jenko, ki mu ni prav nič ljub pogled na urejeno žensko, na kateri je brezhiben vsak najmanjši detajl, v roki pa drži razmajan dežnik, pri katerem žice štrlijo v vse smeri. Zato se v svoji prodajalni vsakokrat toliko bolj razveseli gospe srednjih let, ki se pri njem oglasi vsakič, ko kupi nov plašč, saj mora z njim uskladiti tudi dežnik. »Tega sem zelo vesel,« ne skriva navdušenja nad njo.

Tomaž Jenko vztraja v svojem lokalu v mestnem središču, čeprav z razočaranjem opazuje, kako se mesto vse bolj prazni. »Včasih je bil v Kranju klobučar, pet urarjev, trije dežnikarji ... Danes smo le še en urar, čevljar in dežnikar.« Verjame, da se bo ta trend nadaljeval vse dotlej, dokler bodo novi izdelki tako poceni kot zdaj. Pri tem priznava, da je tudi v njegovi prodajalni najti zelo poceni dežnike, ob tem pa pomenljivo doda: »Pri meni vsi dežniki stanejo toliko, kolikor so vredni.« Spominja se, da še tri desetletja nazaj, ko je sam prevzemal obrt od svojega očeta, v Kranju noben lokal ni bil prazen, pa je bila najemnina desetkrat višja kot zdaj. »A takrat ni bilo velikih nakupovalnih središč na obrobju mesta, v središču pa ne težav s parkiranjem, saj je bilo odprto za promet,« glavna razloga za sedanje razmere vidi Jenko.