Najprej je treba naložiti denar
Nekatere banke in podjetja ponujajo potrošnikom predplačniško kartico – tako navadno kot virtualno.
V Zvezi potrošnikov Slovenije svetujejo potrošnikom, da se ob odločitvi za predplačniško kartico pozanimajo, v koliko dneh po nakazilu denarja bodo s kartico lahko kupovali, kako je s polnjenjem kartice in dvigom denarja na bankomatu, kolikšen je lahko dnevni promet in kolikšno dovoljeno stanje ...
Kranj – Za predplačniško kartico je značilno, da za razliko od bančne plačilne oz. kreditne kartice ni vezana na bančni račun in da mora potrošnik nanjo najprej naložiti denar, preden jo lahko uporablja za plačevanje nakupov. Ko denar na kartici porabi, z njo ne more več kupovati, dokler je ponovno ne napolni. Kartico lahko kupi pri kateremkoli ponudniku – ne le v banki, pri kateri ima odprt račun.
Kot ugotavljajo v Zvezi potrošnikov Slovenije, je takšna kartica dobra rešitev za potrošnike, ki jim banka ni pripravljena odobriti kartice z odloženim plačilom – za nekatere skupine podjetnikov, za ljudi, ki nimajo rednih dohodkov ali imajo zelo majhne dohodke, ter za otroke in mladostnike, ki tako lahko bolje nadzorujejo svoje izdatke, kot dodatna možnost za plačevanje pa je koristna tudi na potovanjih. Prednost takšne kartice je tudi v tem, da ob morebitni zlorabi ni možno izprazniti bančnega računa; potrošnik lahko izgubi le denar, ki je naložen na njej. Razlika je tudi v stroških. Medtem ko letna članarina za bančno kartico z odloženim plačilom znaša v povprečju dvajset evrov, je za predplačniško kartico praviloma treba odšteti za celotno obdobje (tri ali štiri leta) do deset evrov. V zvezi potrošnikov pa ob tem opozarjajo, da to ni edini strošek. Večina ponudnikov zaračuna tudi stroške polnjenja kartice, dvig gotovine na bankomatu in provizijo za transakcijo v tuji gotovini, nekateri pa tudi provizijo za neuporabo kartice.