Dan mladosti s prešernovci

Skupina prešernovcev, to pomeni borcev Prešernove brigade, in njihovih prijateljev, predsednikov in članov Zveze borcev za vrednote NOB ter praporščaka s praporom Prešernove brigade se je v ponedeljek – odlično so izbrali 25. maj, nekdaj dan mladosti – odpeljala v kraje ustanovitve brigade.

Torej v Potok k Marenkovcu, kjer je na novem poslopju prvotna plošča, ki spominja, da je bil tukaj štab 2. cone, in v Zalo k Špehu, kjer stoji spomenik in kjer se je brigada prvič postrojila. Bilo je to 12. julija 1943.

Na obeh domačijah smo bili gostoljubno sprejeti. Spominjali smo se Marenkovcove in Špehove mame (letos je dopolnila sto let!), dveh zvestih, zavednih Slovenk, pravih partizanskih mater. V krasnem dnevu smo ob šilcu kramljali z gospodarjem Milanom in občudovali razgled od Marenkovca, pri Špehu pa sta nas z dobrotami pričakali domači hčeri Tončka in Albinca. Tam smo imeli lep kulturni program z govorom, recitacijami in petjem ob harmoniki. Oba prisotna prešernovca, Ivo Miklavčič in Tine Tomazin, nad devetdesetletna klena moža, sta skupaj s predsednikom ZB Kranj Marjanom Gorzo položila venec k lepo obnovljenemu spomeniku. Ivo je spregovoril o brigadi, o njenih borcih in komandantih, o njenih imenih (sprva Proletarska, nato Gorenjska, po zmagi nad okupatorjevimi kolaboranti na Turjaku pa VII. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada Franceta Prešerna), o bojih in zmagah pa tudi o hudih žrtvah, o transportu ranjencev in bolnikov na Notranjsko in še in še. Junaška pot brigade se je končala z osvoboditvijo Gorice.

Ivo, predsednik Skupnosti borcev Prešernove brigade, je naše srečanje že dolgo načrtoval, pri uresničitvi pa mu je pomagala Dora Osterman, predsednica Pokrajinskega sveta ZB za Gorenjsko in tajnica ZB za vrednote NOB Kranj.

Ko je nato naša kolona z rdečimi nageljni na prsih in s harmoniko na čelu stopala po dolini skozi Zali Log pojoč ponarodelo pesem Janez, kranjski Janez, in se ustavila na kosilu Pri Slavcu, sta nas pričakala gospodinja Stanka in mladi gospodar Gregor z vzklikom: “Čestitke za dan mladosti!”

Hvala partizanom, borcem za osvoboditev izpod okupatorjevega škornja, hvala kurirjem, aktivistom OF, partizanskim materam in vsem, ki so bili z uporno, dvignjeno glavo pripravljeni žrtvovati tudi življenje, da le ostanemo Slovenci svobodni gospodarji na svoji zemlji. Brez njih, zmagovalcev, ne bi bilo samostojne Slovenije. In kdo ve, kaj bi bilo z nami in z našim jezikom?! O dnevu mladosti ne bi mogli niti sanjati.

Naslednjič se dobimo julija na Pokljuki ob spominskem pohodu na Triglav in v Dolenji vasi pri Plečnikovi umetnini. Ob letu osorej pa spet v Potoku in v Zali.

Martina Sedej