Tavčarjevo življenje v eni knjigi

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. junij 2021 / 10:31

Na Visokem, kjer je pisatelj Ivan Tavčar gospodaril štiri desetletja in pol, so pred časom predstavili biografski roman o njegovem življenju in delu, ki zajema čas od njegovega rojstva do smrti oziroma tragične sklenitve njegovega rodu. Roman z naslovom Visoški gospod je delo Ivana Sivca.

Roman Ivana Sivca Visoški gospod je izšel ob letošnji 170. obletnici Tavčarjevega rojstva in ob skorajšnji stoti obletnici njegove smrti leta 2023. Knjiga je luč sveta sicer ugledala že konec lanskega leta in je po besedah Ivana Sivca ta čas njegova najbolj brana knjiga in je tudi že doživela ponatis. Izid knjige sta med drugim omogočila Občina Gorenja vas - Poljane in Gorenjski glas. Kot so zapisali ob knjigi, gre za prvi biografski roman o našem velikem vsestranskem ustvarjalcu ter izjemnem kulturnem in političnem delavcu. »O enem najboljših in med bralci najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev Ivanu Tavčarju je bilo doslej napisano veliko strokovnega gradiva. Biografskega romana, ki bi ga prikazoval v vsej njegovi veličini in tudi slabostih, pa slovenska književnost še ni imela,« so poudarili v opisu knjige in dodali, da se je tega nehvaležnega dela lotil pisatelj Ivan Sivec, ki je »na prikupen in razumljiv način opisal celotno Tavčarjevo življenje in delo«. Spremno besedo je napisal Miha Naglič, ki je med drugim zapisal, »da sta se tako srečala in začutila dva Ivana, ki sta si nenavadno blizu, oba pa sta izgorevala oziroma izgorevata za svoje bralce«.

Celoten roman sloni na vseh doslej dosegljivih pisnih in ustnih virih o Tavčarju, podkrepljen pa je z bogatim slikovnim gradivom, med drugim tudi z izvirnimi portreti Jurija Šubica, ki jih je za javno obravnavo prvič odobrila Narodna galerija Slovenije. »Obiskal sem številne muzeje in knjižnice ter znova prebral vso njegovo literaturo, obiskal sem tudi več strokovnjakov in literarnih zgodovinarjev, malce pa je k nastanku knjige prispevala še moja domišljija, a vse v okviru resničnih dogodkov,« je ob predstavitvi knjige na Visokem pojasnil Ivan Sivec in priznal, da mu je knjiga predstavljala poseben izziv in obenem veselje. »Tudi zato, ker sem se spopadel s podobno boleznijo kot Tavčar, ki pa je žal živel v času, ko je še niso znali pozdraviti. Meni pa so lahko pomagali, in ko sem doma okreval, sem nekaj tednov nepremično ležal in bral Tavčarja; takrat sva se 'srečala', saj sem začutil, kako je, ko se mora človek pri sedemdesetih letih posloviti ali pa s pomočjo sodobne medicine živi naprej in ustvarja.« Spomnil je, da je bil Tavčar izredno zaveden Slovenec, ki je budil narodno zavest. »Danes mislimo, da nam je vse dano in da lahko živimo v miru, a če ne bi bilo takih ljudi, ne bi več govorili slovensko.« V knjigi opisuje številne impresivne dogodke, s katerimi sta se izkazala tako Ivan Tavčar kot njegova žena Franja. Med drugim je omenil pomoč vojakom, ki so se po koncu prve svetovne vojne prek ljubljanske železniške postaje vračali domov. »Ženske so pod vodstvom Franje Tavčar mesec dni skupaj pekle kruh, tako da je poslednji vojak iz Ljubljane odšel s štruco kruha.« Poudari pa tudi kakšne bolj »žgečkljive« anekdote iz pisateljevega ljubezenskega življenja. Roman je namreč podnaslovljen z zgovornim in vznemirljivim podnaslovom: Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. »Iz starih zapiskov sem razbral, da je imel v Kranju, kjer je deloval kot odvetniški pripravnik, kar štiri ljubice. Bil je lep in postaven in za njim so 'metala oči' številna kranjska dekleta,« je nekaj utrinkov iz vsebine razkril Sivec.