Adventno premirje
»Ta mir pred novim letom, pred božičem, pred miklavžem seveda pomeni večjo porabo in zato tudi večjo gospodarsko rast.« Tega stavka ni izrekel eden od treh »dobrih mož«, izrekel ga je finančni minister Dušan Mramor na tiskovni konferenci po »uspešnih« pogajanjih s sindikati javnega sektorja. Zraven njega je stal Branimir Štrukelj (»Vrhovni svizec«), resnični zmagovalec teh pogajanj. Vladni pogajalci so zmagali le v tem smislu, da so si s popuščanjem kupili socialni mir in se izognili možnosti, da bi se jim na ulicah in trgih okrog vladnih palač dogajalo sindikalno ljudstvo. Ceno za doseženi kompromis bo plačalo že itak preobremenjeno slovensko gospodarstvo. Na to kaže tudi podatek, da je Gospodarska zbornica takoj po objavi gornjega kompromisa zapustila pogajanja o socialnem sporazumu.
Pa da me ne boste napak razumeli: ne gre za to, da javnim uslužbencem ne bi privoščil ohranitve solidnih plač in množice raznih dodatkov. Vse to jim privoščim, zlasti tistim, ki delajo dobro. A dobro vemo, da je med njimi tudi veliko takih, ki delajo slabo, eni zaradi nesposobnosti, drugi pa se delu cinično izogibajo, vedoč, da jim nihče nič ne more ali noče. Problem javnega sektorja ni v tem, da bi bile plače previsoke, ampak v tem, da mnogi delajo premalo, slabo ali nič. Šef vsake javne ustanove dobro ve oziroma bi moral vedeti, kateri so taki v njegovi hiši. Rešitev bi bila v tem, da bi take nagnali, drugim pa na ta račun plače še povečali. Minister Koprivnikar je na isti tiskovni konferenci povedal, da na tem že delajo, a hkrati ni izrekel ničesar konkretnega. Govoril je o ukrepih, ki jih pripravljajo: »Velik del ukrepov izhaja iz organizacije dela, velik del prihrankov je mogoč z zmanjševanjem dela, ki ga javni sektor plačuje zunanjim izvajalcem, morda najpomembnejši del pa je v delu javnih naročil, kjer pripravljamo kar zanimive rešitve, od katerih pričakujemo velike prihranke.« Upam, da je v besedah »organizacija dela« skrit tudi obračun s tistimi, ki delajo malo ali nič. Če ni, tudi rezultatov ne bo.
Sicer pa je v naravi zahodnega sveta, da se pred božičem dogajanje umiri. Tako veleva krščanski adventni duh kot duhovno vezivo tega sveta. A kaj, ko je še močnejši skupni imenovalec Zahoda globalni kapital. Ta pa ne miruje, to ni v njegovi naravi. Finančne špekulacije in obresti tečejo tudi med prazniki. Tudi narava sama se ne pokorava evangeliju. Tako je zelo verjetno, da bodo tudi v božičnem prazničnem času nekje poplave, drugje žled, mogoče kje celo potres, na južni polobli pa so mogoče suše in požari. Tega menda še Bog ne more ali noče preprečiti. In ne nazadnje so tudi ljudstva, ki adventnemu duhu niso zavezana. Nekrščanska ljudstva in nacije, denimo. Pa ne ta ljudstva sama po sebi, ampak agresivni posamezniki in skupine, ki se oblikujejo znotraj njih. Ti so še hujši kot naši sindikalisti, z njimi niti pogajanja niso mogoča, kaj šele dogovori in gnili kompromisi.
Ta ponedeljek (8. decembra 2014) so se prvič v zgodovini te države sestali veliki štirje. Pa ne mislim na štiri evangeliste ali na kak drug legendarni kvartet tipa The Beatles, v mislih imam naše štiri predsednike – države, vlade, državnega zbora in državnega sveta. Moževali so in sklenili, da bi moralo biti odslej marsikaj drugače. Bog daj, da bi bilo res. A naj bo tako šele v novem letu. Dotlej naj bo po starem in tako kot veleva božično sporočilo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Do praznika svetih treh kraljev naj bo premirje, potem pa …