»Bolijo« lahko tudi besede

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. junij 2015 / 13:01

V okviru projekta Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju v vzgojno izobraževalnih zavodih, pri katerem sodeluje tudi osnovna šola Simona Jenka iz Kranja, poskušajo razviti model preprečevanja vrstniškega nasilja, ki bi bil splošno uporaben.

»Odkar se z obravnavo medvrstniškega nasilja ukvarjamo sistematično, se obelodani veliko več takih primerov,« je na prve rezultate projekta ponosna vsebinska koordinatorica projekta v Osnovni šoli Simona Jenka Kranj Ingrid Klemenčič. To še zdaleč ne pomeni, hitro doda, da njihova šola glede nasilja med vrstniki posebej izstopa, le otroci so se navadili, da o teh stvareh lahko oziroma morajo govoriti in tega ne razumejo kot tožarjenje. Z otroki so med drugim izdelali protokole v desetih korakih, v okviru katerih so prikazali, kako ravnati, če se znajdeš v vlogi žrtve.

»Če se bomo o tem večkrat pogovarjali, verjamem, da bo to postalo del vsakdana v šoli,« poudarja Ingrid Klemenčič in dodaja, da je njihov cilj v okviru projekta razviti dober preventivni model, da bi tovrstna obravnava in preprečevanje vrstniškega nasilja postalo del šolskega programa in bi to lahko uporabljali tudi v drugih šolah. »Obenem pa se je treba zavedati, da je vrstniško nasilje problem celotne skupnosti, zato moramo pri tem sodelovati tudi s starši in zunanjimi institucijami.« K sodelovanju pri omenjenem projektu, ki je podprt s strani norveških finančnih mehanizmov, so jih povabili pri inštitutu za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete. »Z inštitutom smo namreč dobro sodelovali že pri prejšnjem projektu zaznavanja družinskega nasilja v vzgojno izobraževalnih zavodih, saj si res želimo in imamo voljo kaj narediti na področju preprečevanja nasilja.«

Delo so zasnovali na dveh ravneh, in sicer najprej kot preventivo pred nasilnimi dejanji, drugo pa je pravilna obravnava teh dejanj. Otroke tako najprej poskušajo naučiti, kako se na pravi način postaviti zase, da pri tem ne bi škodovali drugemu. »Osredotočili smo se zlasti na skupino 'opazovalcev', ki so priča nasilju, pa ne vedo, kako odreagirati. Naši učenci zdaj že znajo opaziti nasilje in o njem tudi spregovoriti oziroma ga ustaviti.« Večina učencev namreč že ima izkušnjo, da so se znašli v vlogi žrtve nasilja sovrstnikov, pa naj bo to fizično nasilje ali žaljenje in izločanje. »Izkušnja nikoli ni prijetna in lahko pusti dolgotrajne posledice.« Prav verbalnega nasilja je po besedah Ingrid Klemenčič največ, pri čemer se to nasilje z razvojem informacijsko komunikacijske tehnologije vse bolj seli na splet. »Otroci nimajo občutka, kakšne razsežnosti ima lahko recimo fotografija z neprimernimi komentarji. Zato jim povem, da tudi besede lahko bolijo, in to dlje časa kot modrica. Sploh zato, ker se navadno pojavljajo skozi daljši čas. Če nekdo vsak odmor posluša, da je debel, neumen in podobno, to sčasoma začne verjeti in začne vplivati na njegovo samopodobo. V obdobju odraščanja so otroci zelo ranljivi, saj se njihova osebnost šele gradi.«

V drugem delu pa so se lotili tudi obravnave nasilnih dejanj, pri čemer je zelo pomembno, da se zavedamo, da ne soočamo žrtve in povzročitelja takega dejanja. »Žrtev mora biti zaščitena,« poudarja Ingrid Klemenčič in dodaja, da se morajo obenem povzročitelji zavedati, da je nasilno vedenje izbira. »Zato jih poskušamo naučiti, da so za svojo izbiro odgovorni sami.« S pomočjo vprašalnikov so uspeli identificirati otroke, ki imajo določene težave, tako da bodo zdaj poskušali najti pristop za delo z njimi. »To je dolgotrajen proces, pri otroku bo najprej treba najti vzrok za tako vedenje. Za tem se namreč vedno skriva neki sprožilec,« pravi Ingrid Klemenčič. S psihologom Emilom Karajičem bosta zato od septembra dalje sistematično delala s temi otroki. »Poskušala bova odkriti, kaj je sprožilec težav, se o tem pogovarjati z otroki in jih naučiti ustreznejših oblik vedenja oziroma kako na ustrezen način povedati ali pokazati, da imajo težavo.« Včasih lahko otrok na ta način zgolj išče pozornost, lahko so v ozadju tudi problemi v družini ali šoli, morda z vrstniki. Največjo težavo vidi v tem, da obravnava nasilja v šolah ta čas ni sistemsko urejena. »V vsaki šoli se zato trudijo na svoj način. Obenem pa ni mogoče izdelati modela, ki bi veljal za vse, vsaka situacija je opremljena z določenim kontekstom. Verjamem pa, in to se v naši šoli že kaže, da s pravimi preventivnimi dejavnostmi in vključenostjo vseh zaposlenih lahko marsikaj spremenimo,« optimistično končuje Ingrid Klemenčič.