Poljanska vstaja

V petek pred pustom je bila v Osnovni šoli Poljane predstavitev knjige Poljanska vstaja. Odprl jo je njen avtor, zgodovinar dr. Martin Premk, predstavitev je vodila Milena Sitar, urednica knjige, zraven je bil založnik Branimir Nešović, poljanski rojak, sodeloval sem tudi podpisani. Udeležba ni bila tako množična kot decembra 1941, ko je od doma odšlo skoraj štiristo vstajnikov. Kaj bi se nam moralo zgoditi danes, da bi se tako množično uprli? Ne vem. Tudi takrat je bilo to nekaj nepojmljivega, zlasti za okupatorja, ki ni skrival namena, da večino ljudi iz dolin pod Blegošem izseli in tu naseli nemško prebivalstvo. Kar so v prvih stoletjih po letu 973 storili freisinški škofje, ko so v nekatere predele svojega loškega gospostva naselili najprej svoje bavarske in nato še južnotirolske podložnike, prve na Sorško polje, druge na sončni strani Ratitovca. No, med prvo (dejansko) in drugo (šele nameravano) nemško kolonizacijo je seveda bistvena razlika - prva je potekala v še nenaseljenem, druga v že poseljenem in povsem slovenskem prostoru.

V knjigi je cela vrsta dokumentiranih izjav, ki pričajo, da je bila človeška zgroženost Poljancev spričo nemških nasilnih dejanj in namer glavni motiv za to, da so se tako množično odzvali pozivu k uporu. »V sredo, 24. decembra, smo bili na delu v kamnolomu samo Metod Čelik iz Poljan ter Razpatniški Lojze in jaz. Po cesti iz Škofje Loke so avtobusi dovažali okrepitve postojanki v Poljanah, verjetno pa tudi v Gorenjo vas in Lučine, tudi težko orožje smo videli. Sklepali smo, da se pripravljajo za napad na partizane ali pa za izseljevanje vaščanov iz Hotovlje, o čemer se je tedaj govorilo. Zaradi bojazni pred izseljevanjem je tedaj začasno zbežalo veliko ljudi iz Hotovlje v Vinharje in druge hribovske vasi. Tedaj smo se tudi mi trije odločili za odhod k partizanom. Hitro smo zmetali orodje v rov oziroma jamo v kamnolomu, kjer smo ga tudi sicer shranjevali, ter pohiteli domov. Nato smo vsak po svoji poti odšli k partizanom.« (Alojz Kokalj iz Hotovlje, pričevanje z dne 24. aprila 1981)

Denimo nadalje, da je bilo okupatorjevo nasilje objektivni razlog za vstajo. Za subjektivnega pa so poskrbeli politični in vojaški voditelji upora, prepričani in organizirani komunisti, ki so znali nagovoriti prestrašene in ogorčene ljudi tako, da so se jim bili pripravljeni pridružiti. Prvi med njimi je bil učitelj Stane Žagar, rojen 1896 v Žagi pri Bovcu, med vojnama učitelj in šolski upravitelj v Srednji Dobravi pri Kropi, padel 27. marca 1942 v Malem rovtu nad Crngrobom. Prav njemu so novi borci prisegli. »Prva prisega je bila 24. decembra 1941 v hlevu na kmetiji Košir pod Pasjo ravnjo, druga pa 27. decembra v hlevu kmetije Dolinec v Kovskem Vrhu. Obakrat je govoril Stane Žagar. Napovedal je skorajšnji poraz nemške vojske pred Moskvo ter primerjal poraz Napoleonove vojske s predvidenim nemškim porazom. Verjel je, da bo Rdeča armada uničila nemško vojsko in bo vojne konec najkasneje maja naslednje leto. Poudarjal je pomen Rdeče armade in razredno borbo, 24. decembra še posebej 'boj delavskega razreda pod vodstvom partije za njegove pravice in boljše življenje kmetov ter o uveljavitvi teh pravic po zmagi nad fašizmom'. Nekateri so menili, da je 'govoril v previsokem marksističnem jeziku'. Obakrat je sledilo nekaj vprašanj in pripomb, na koncu pa je Stane Žagar opozoril tiste, ki ne bi želeli priseči, da lahko odidejo domov, po prisegi pa to ne bo več mogoče. Prvič jih je nekaj odšlo, drugič pa je šele po končani prisegi začel ugovarjati Franc Kokalj z Volče in med drugim rekel, da je 'iz govora tako razumeti, kot da smo že nekaka sovjetska podružnica'.« (Navedeno po pisanju Antona Peternela in Maksa Krmelja)

Knjiga o Poljanski vstaji, ki je izšla ob 70-letnici tistih enkratnih, tragičnih in veličastnih dogodkov, je strokovni povzetek vsega, kar je bilo o njih doslej napisanega in upoštevanja vrednega. Tisto, kar nam zdaj še manjka, je še kaka nova umetniška upodobitev te epopeje. Leposlovno se je z njo soočil že pisatelj Vladimir Kavčič v prvem delu Žrtev. Likovno jo je upodobil slikar Ive Šubic, njegova je tudi večina slikovnega gradiva v knjigi. O dražgoški bitki se je že začel snemati film, a je bil projekt ustavljen. Predvsem pa ta enkratna snov čaka na novo romaneskno upodobitev. Časa je dovolj. Tavčar je Visoško kroniko pisal skoraj tri stoletja po dogodkih, ki so v njej upodobljeni. A treba je tudi novega Tavčarja. Ko pride, mu bo Premkova in Modrijanova knjiga eden glavnih virov.