Politika = prostitucija?

Ko sem bil mlad in po vseh ljudskih ter zlasti cerkvenih merilih nedolžen, nisem bil okužen s politiko.

Grešne misli in politika so prišle med puberteto in po njenem koncu, zlasti pa ob vpisu na pravno fakulteto, kjer je vrvelo mladih kolegic in političnih misli, ki niso bile ravno v skladu s takratno vodilno politično miselnostjo. Glavno spoznanje tega obdobja je bilo, ali si ovca v čredi, ki jo vodi pastir, ali pa se odrečeš črednega nagona in razmišljaš ter ravnaš v skladu s svojimi spoznanji in vestjo. Drugo spoznanje pa je, ali si del političnega procesa, ali pa te ni. Ali se trudiš soodločati, ali pa dovoliš, da v tvojem imenu odločajo nekateri bedni poslanci in predsedniki strank, ki tem bednim poslancem narekujejo še bolj bedne odločitve. Prej ko se bodo volivci tega zavedeli, prej bodo poslanci delovali v skladu z ustavo, zlasti še, če bodo volivci imeli možnost odpoklica poslanca.

Volitve so mimo, novo vlado, ki ni v skladu z volilnimi željami, imamo, ministrski položaji so razdeljeni. Poslanci, ki so prestopali iz stranke v stranko, zato da bi bili izvoljeni (zlasti tisti iz Pozitivne Slovenije), so dobili to, kar so hoteli.

Vendar mimo tega, kar se je dogajalo v predvolilnem in tudi povolilnem času, ni moč iti. Zlasti ne mimo nastopov Gregorja Viranta in Karla Erjavca. Za Gregorja Viranta sem s prijatelji stavil, da je le Janšev podaljšek. Stavo sem dobil in o njem ni več vredno izgubljati besed. Če bi bile volitve danes, sploh ne bi prišel v parlament. Druga pesem, a ne spevna, je Karl Erjavec in vodstvo DeSUS-a, ki ga brez rezerve podpira, seveda v glavnem zaradi lastnih koristi, ki jih predstavljajo dobro plačana delovna mesta državnih sekretarjev npr. v kabinetu predsednika vlade. In kaj je tisto, kar me moti pri tej stranki, zlasti pri njenem predsedniku?

Prvič to, da govori v imenu vseh upokojencev. Torej tudi mojem, čeprav nisem in nikoli ne bom član DeSUS-a. Naj govori v imenu članov stranke in naj ne razglaša, da je volja ljudstva tisto, kar so njegove osebne ambicije ali ambicije vodstva stranke, ki niti najmanj ne živijo življenja večine upokojencev. Ko govorijo o tem, kako se bo zavzemal za boljši položaj upokojencev, pozablja na dejstvo, da je iz »polne riti lahko srati«. In drugič, da smo upokojenci del te družbe in da delimo njeno usodo v dobrem in slabem. Poenostavljeno rečeno, dobre pokojnine in slabe plače ne gredo skupaj. Upokojenci se večinsko udeležujemo političnega in volilnega življenja v skladu s svojimi prepričanji, ne pa zato, ker v Sloveniji obstaja DeSUS, ki bi moral že zdavnaj spremeniti ime, saj to ni več stranka upokojencev Slovenije. Poleg tega me tudi zanima, koliko članov (volivcev) še podpira predsednika in vodstvo stranke. Ankete jim slabo kažejo. To je tudi razumljivo, saj desničarska opcija, ki ji DeSUS sedaj pripada, ni naklonjena socialni državi, od katere so upokojenci ali njihovi družinski člani še kako odvisni. Upam, da se bodo volivci naveličali, da je DeSUS lahko v katerikoli vladi, le da ima Karl Erjavec (in še drugi) primerne položaje. Sedaj je zunanji minister zaradi tega, ker se je rodil v tujini in tam tudi nekaj časa obiskoval šolo. Če je to kriterij, bi moral Karl Erjavec takoj po študiju iti v službo na Ministrstvo za zunanje zadeve, ne pa v občinsko upravo v Kranju, kjer te bleščeče lastnosti niso mogle priti do izraza. Sam je izjavil, da je dober pogajalec. To je res, sicer ne bi bil tolikokrat minister (v kvaliteto se ne spuščam), vendar se je pogajal tako, da je šlo v korist le njemu in njegovim bližnjim sodelavcem. Ni pa se potrudil za več pomoči ostarelim na domu, za več domov ostarelih, za znižanje stroškov v teh domovih itd. Ker pač on tega ne rabi, tega na pogajalski mizi ni.

Blagor ubogim na duhu, kajti njih je Karlovo nebeško kraljestvo.