Drugačni od drugih

Nevzdržno, 3. del

... »Ko je kolega iz službe, ki sem ga prosil, naj nas pride iskat z avtom, parkiral na dvorišču, je izza vogala prišla mama. Ponosno kot pav sem ji pokazal otročička. Ošvrknila ga je s pogledom, me pogledala in rekla: 'Ta pa že ni tvoja. Kakšen cigan jo je naredil, ker je tako črna.' Potem se je obrnila in odšla. Še kolegu je bilo nerodno, mene pa je imelo, da bi planil za njo in … a ničesar nisem storil.«

Prej, preden nadaljujem z Ludvikovo zgodbo, moram povedati, da je bilo že kar nekaj odzivov nanjo. Pisali in tudi poklicali so me z vseh koncev in krajev, ter mi pripovedovali svoje lastne zgodbe, ki so bile v primerjavi z Ludvikovo še bolj strašne. Najbolj pa so me pretresle Zdenkine besede, ko je pripovedovala o tem, kako je moral njen mož vsak večer 'dati mamo spat'. Ker ni imela kam iti, je žal morala pod izprijeno streho ostati. Kadar so se sovaščani iz nje norčevali, jim je zabrusila: 'Če ni foušije, je za vse zadosti.' Kljub ostrim besedam pa je pogosto mislila, da ji bo počilo srce od hudega. Življenje ji je prizaneslo vse do takrat, ko sta sinova odrasla. Potem jo je strlo in si je morala poiskati strokovno pomoč.

Naj se vrnem k Ludvikovi zgodbi. Kljub temu da se je poročil in preden je dopolnil dvajseto leto postal tudi očka, se je – kadar pri hiši ni bilo nevihte, zmerjanja in kričanja – ves čas govorilo, da bo kmetijo prevzel on.

»Vsa vas je vedela, kako sem priden. Hodil sem v službo, pomagal sem – kljub vsemu – pri delu, pazil na hčerko in še sem našel čas, da sem pel pri vaškem oktetu. Zdelo se mi je, da imam pet parov rok in nog, da vse zmorem. Marinka in Lucija sta bili moja dva sončka, da sem le pomislil nanju, se mi je zdelo, da lahko naredim vse, kar sem si zamislil. Napeljal sem celo lastno vodo, ker je skupno mama zapirala, ko je bilo najmanj treba. Enako je počela z elektriko. Včasih sem jo opazoval skozi okno, kako je hodila po dvorišču sem in tja, gledala v nebo in razmišljala, kaj bi še lahko storila, da bi moji družini povzročila še malo gorja. Najbolj me je bolelo to, da nisem mogel razumeti, zakaj se je njena silna ljubezen spremenila v sprevrženo sovraštvo. Imel sem jo še zmeraj rad, saj je bila moja mama, nisem je mogel sovražiti. Lucija je bila zanjo smet in dobro smo morali paziti, če se je igrala na dvorišču, v pesku. V kakšnem od svojih zmedenih trenutkov bi bila pripravljena tudi zapeljati čeznjo s traktorjem,« nadaljuje Ludvik.

Nekoč, ko ni šel v službo in je ostal doma, pa mama zato ni vedela, je že zarana zagledal odvetnika, ki je ravno parkiral pri kozolcu. Poznal ga je sicer le na videz, ni mu pa bilo jasno, kaj počne pri njih. Ko se je čez kakšni dve uri odpeljal, potrka na vrata mama in mu sporoči, da mora pospraviti kovčke in oditi. Da sta z očetom kmetijo prepisala na hčerko. Ludviku se je vse skupaj zdelo čudno, zdelo se mu je, da mu mama laže, saj je bila sestra še mladoletna in ni mogla sodelovati v kakšni prevarantski kupčiji.

»Z ženo sva kasneje, okoli poldneva, peljala hčerko na nek zdravniški pregled. Ko smo se pod večer vrnili, nisem mogel verjeti svojim očem. Vrata v naše stanovanje so bila sneta, vse, kar smo imeli, pa je vse križem ležalo po dvorišču. 'Če ni šlo zlepa, bo pa zgrda', je izza priprtega okna zavpila mama. S pogledom sem iskal očeta, a ga nikjer ni bilo videti. Z ženo sva pobrala najnujnejše, naložila v avto in se odpeljala do gostilne, kjer so oddajali sobe. Še danes sem jim hvaležen, saj nama za prenočišče niso ničesar računali. Še več: dovolili so nam, da ostanemo, dokler nismo dobili novega bivališča. Iskanje je bilo zelo mukotrpno, saj nisva imela denarja, vsi pa so hoteli imeti predujem. Nazadnje, ko sva bila z Marinko že povsem obupana, so nama povedali, da je nek starejši par pripravljen, da naju vzame k sebi. V zameno za pomoč pri negi in v gospodinjstvu. Nisva imela druge izbire, kot da sva zgrabila ponujeno roko. Ni nama bilo žal, saj sta bila dobra človeka. Marinka je ostala doma, po izteku porodniške ni šla v službo, pomagala jima je, šivala in pazila na Lucijo, da je ni bilo treba voziti v vrtec. Najhuje je bilo, da so naju dohitele mamine čenče, saj je vsakemu, ki jo je hotel poslušati, razlagala, da sva 'morala' iti od hiše, zato ker je Marinka 'nastavljala' drugim in otrok ni moj. Si predstavljate, kako me je laž bolela? Z leti mi je – kot bi posegla vmes usoda – hčerka bila vedno bolj podobna. Sicer pa tudi ljudje niso bili tako neumni, kot je mama mislila. Vsem se je zdelo grdo, kar je naredila, in so jo obsojali. Za očeta so pa tako ali tako vedeli, da jo mora ubogati … A sva se z Marinko kljub njenim polenom dobro razumela. Rodila sta se nama še dva sinova, zgradila sva novo hišo in lahko rečem, da smo kar srečno živeli. Nekaj skrbi smo imeli z otroškimi boleznimi, pa še najmlajši se je v šoli malo težje učil.«

Potem pa se je zgodilo, kar se običajno zgodi. Za vsako rit raste palica in tudi za kakšno rit iz Ludvikove zgodbe se je ena takšna našla.

Ludvikova sestra, ki so jo doma pretirano razvajali, je sicer od staršev dobila vse, a tega sploh ni znala ceniti. Ludvik jo je razumel, ne nazadnje se je z njo pogosto srečeval, saj sta se imela zelo rada. Tudi ona se je zelo mlada poročila, vendar zakon ni bil najbolj srečen, zato se je že po nekaj letih tudi ločila. Problem pa je nastal, ko je sestra ob ločitvi prodala tudi hišo, ne glede na to, da so starši še živeli v spodnjih prostorih, ter se odselila k drugemu partnerju.

»Starša nista bila več pri zdravju, zlasti oče ne, zbolel je na živcih, in ker se zanju sestra ni niti malo brigala, tako je pač bilo in jo popolnoma razumem, so na Centru za socialno delo ter tudi župnik pričeli pritiskati name, naj ju vzamem k sebi in skrbim zanju. Si morete misliti, kakšna ironija je bila to?! Ljudje so že malo pozabili, kaj se je dogajalo pod našo streho, pa tudi generacije so se zamenjale. Ne Marinki ne meni ni padlo kaj takšnega na pamet! Za povrh se nisva hotela vmešavati, ker so novi lastniki kmetije zagospodarili po svoje in se z mojimi starši niso niti malo razumeli. Nazadnje sem posredoval le v toliko, da smo se dogovorili, da odkupijo še tisti del hiše, ki je bil v lasti staršev, da bosta šla potem lahko v dom. Žal se to ni zgodilo čez noč, vmes je oče umrl, ko smo uredili vse papirje, je šla mama sama v dom, ponjo je prišel rešilni avto in jo odpeljal. Takrat sem jo videl zadnjič. Bila je že zelo uboga in nebogljena, a je še zmogla sikniti proti meni, da bo 'molila za to, da mi bo v življenju šlo slabo'. Nisem se oziral na njene besede, v mislih sem ji zaželel, da zadnjo uro dočaka spokojna in sprijaznjena s svojo usodo,« je zaključil pripovedovanje Ludvik.

Ko sem se vračala proti domu, sem razmišljala o tem, koliko je še takšnih in podobnih družin, kot je bila Ludvikova. Zadnjič mi je neka gospa, recimo ji Saša, izročila v branje svoj dnevnik, ki ga je pisala od leta 1939 naprej. Že dolgo nisem jokala, ob njenem pisanju pa sem. Morda mi bo kdaj dovolila, da ga tudi objavim. Nešteto je mladih, zlasti deklet, ki še v zreli dobi pogrešajo mamino toplo roko, njeno toplino. In kar je pri teh zgodbah najbolj tragično, je to, da so te družine na zunaj povsem običajne – takšne kot vse druge ...

(Konec)