Slavospev bohinjskim goram

Z avtobiografskim delom Vprašaj goro se je Joža Mihelič poklonil spominom na otroštvo v Bohinju, na tamkajšnje skromne in poštene ljudi, ki so ga zaznamovali, na prijateljske vezi, ki so nastale v dobi zorenja, na plezalne začetke in najbolj polna leta njegovega alpinizma ter na turno smučanje, ki mu ostaja zvest vse življenje.

Danes triinsedemdesetletni Jože Mihelič izhaja iz znane gorniške družine. Mati in oče sta bila učitelja, priljubljena prosvetna delavca med Bohinjci, brat Tine pa violinist, dolgoletni član orkestra Slovenske filharmonije, odličen alpinist in dobro znan pisec planinskih in alpinističnih vodnikov ter doživljajskih in potopisnih knjig. S pisanjem in gorami je zato tesno povezan tudi sam. O knjigi, v kateri bi strnil spomine na otroštvo v Bohinju na plezanje, turno smučanje in ljubezen do gora, je razmišljal že dlje časa, ko pa je prišel klic s pobudo urednika Planinske založbe PZS Vladimirja Habjana, je steklo samo od sebe. Spomini so namreč še kako živi.

»V Bohinju mojega otroštva se je, močneje kot danes, še poznala zaprtost v zagotovo eno najlepših alpskih dolin, zaradi česar se je izoblikovala zanimiva bivanjska kultura z značilnim dialektom in tudi načinom razmišljanja. Da smo imeli Miheliči, ki smo se priselili v Bohinjsko Bistrico leta 1946, izjemne sosede, pravzaprav ni bilo naključje. Taki so bili takrat Bohinjci. Zanesljivo pa je moj oče prinesel v tedanji Bohinj nov planinski zagon, ki je v marsičem dišal po alpinizmu, s Tinetom sva pa, jaz še dosti bolj samorastniško kot on, nadaljevala izročilo Viktorja Budkoviča in Franceta Ceklina, začetnikov modernega alpinizma in tudi turnega smučanja v Bohinju. Ker sem v otroških letih cele dneve preživljal na Konjarjevi kmetiji, kjer sem imel vrstnika in prijatelja, mi je bilo pravzaprav 'sitno' oditi s starši v hribe, ko je prišlo sobotno popoldne. Življenje na kmetiji je bilo tako tesno povezano z naravo, da več nisem potreboval. Po končani osnovni šoli so se stvari seveda močno spremenile,« začne Joža Mihelič, ki se je na Jesenicah, kamor se je odpravil v srednjo šolo, pridružil Alpinističnemu odseku PD Jesenice, nato pa doštudiral na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, kjer je bil po diplomi več kot štirideset let stalni zunanji sodelavec za področje planinstva, alpinizma in turnega smučanja. Zadnjih triindvajset let je služboval v Javnem zavodu Triglavski narodni park kot vodja Službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo, kar je prav tako izoblikovalo njegov odnos do narave.

Naslov – prispodoba za spoštljiv odnos do narave

In zakaj se je odločil knjigi dati naslov Vprašaj goro? »Želel sem si, da bi bil naslov te knjige blizu naslovu, ki ga je svoji poslednji knjigi dal brat Tine (Klic gora). Skupaj prenašava naslednjim rodovom Miheličevo izročilo svojih staršev, zelo zanimivih, izjemno pozitivnih ljudi, ki sta naju, kakor pišem v knjigi, kot dve mladi drevesci presadila v Bohinj, ki je bil za najino odraščanje izjemno okolje. Vprašaj goro je prispodoba za spoštljiv odnos do narave, posebno gorske. V njem se skriva želja, da bi Narava ne bila le objekt doživljanja, raziskovanja, izkoriščanja, temveč subjekt. Ne morem tajiti, da sem se takega gledanja ‘nalezel’ od prijateljev, kot so bili Tomaž Budkovič, Boštjan Anko, Renato Vidrih, izjemnih naravoslovcev, ki so bili zelo domači tudi na področju družboslovja.«

Knjigo bogatijo izjemne avtorske fotografije bohinjskih gora, ljudi in običajev, ki so prava paša za oči. Joža Mihelič je namreč tudi strasten fotograf in tudi za to ga je navdušil oče, ki si je s prvo učiteljsko plačo kupil prav fotoaparat, na njegovo fotografsko pot pa je močno vplivalo tudi prijateljstvo z Jako Čopom.

Alpinizem je droga

Vsak, ki napiše knjigo, ima ob izidu verjetno občutek, da bi kaj lahko povedal bolje. Pa se tudi njemu zdi tako? »O bohinjskih ljudeh sem povedal, kar sem želel, morda pa imam tak občutek res za poglavje o turnem smučanju,« prizna, a bojazen, da možnosti za še kakšno knjigo ne bo več, je zaman. Joža Mihelič je namreč eden bolj vitalnih posameznikov svoje starosti. Danes živi v Mojstrani in je z gorami še vedno tesno povezan. »Alpinizem je droga in pravzaprav nikoli nisem sestopil s tega vlaka, treba si je le znati prilagoditi cilje in se ne obremenjevati, če kdaj preprosto ne zmoremo več plezati. Pa ne toliko zaradi let, ampak zato, ker nimaš časa, da bi treniral,« pove v svojem slogu. Največ hodi po vrhovih okoli Mojstrane, sploh pozimi, ko je še vedno strasten turni smučar. Rad tudi kolesari in hodi, saj – če vsake toliko časa ne naredi kakšne dobre planinske ture – preprosto ni srečen. A ženo Francko, ki ji dolguje posebno zahvalo, da je knjiga Vprašaj goro zagledala luč sveta, bo te dni peljal tudi na morje.