Po koroških literarnih poteh

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / petek, 29. maj 2015 / 13:14

Preteklo soboto je po Koroškem vozil »literarni avtobus«, ki je povezal slovensko besedo v Sloveniji s slovensko besedo na avstrijskem Koroškem. Skupaj sta ga organizirala Društvo slovenskih pisateljev iz Ljubljane in Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji. Potovanje »z besedo k besedi« se je začelo na Obirskem/Ebriach pri Železni Kapli, kjer je živel in delal učitelj, pesnik, pisatelj, zborovodja in narodni buditelj Valentin Polanšek, in nadaljevalo v Dobu/Aich pri Pliberku, kjer je živel Janko Messner, in v bližnjih Libučah/Loibach, kjer je živela pesnica Libuškega polja Milka Hartman. Zadnja postaja je bila na slovenski strani, kjer je v Ravnah in v Kotljah potekal festival Solzice. Tu sta bila doma pisatelja Prežihov Voranc in Leopold Suhadolčan. Na vsaki od teh postaj so oživele besede teh literatov, svoja dela pa so brali tudi člani pisateljskih društev iz Ljubljane in iz Celovca.

Bil sem na prvi postaji na Obirskem, kjer so v tamkajšnji ljudski šoli obudili spomin na njenega dolgoletnega ravnatelja in učitelja Valentina Polanška. Nanj spominja plošča na pročelju šole, v kateri bo letos urejena še spominska soba. Valentin Polanšek, ki je bil rojen leta 1928 v Lepeni, zaradi bolezni srca pa je avgusta leta 1985 umrl v dunajski bolnišnici, star 57 let, ni bil le ljudski učitelj, temveč tudi pesnik in pisatelj, skladatelj in zborovodja, ki je ustanavljal in vodil najrazličnejše zbore, in narodni buditelj. Njegova hčerka Marta Polanšek, ki je skupaj z njim poučevala na obirski šoli in po njegovi smrti tudi prevzela njeno vodenje, je v soboto obujala spomine na svojega očeta. Vojna je kruto zaznamovala njegovo in tudi mamino mladost. Kar osem njunih sorodnikov, med njimi tudi njegov oče, je bilo zaradi upora proti nacizmu sežganih, ustreljenih in obglavljenih. Očetov pogreb je bil nekaj posebno lepega, čeprav se morda sliši neprimerno, je povedala Marta Polanšek o zadnjem slovesu svojega očeta. Mrtvaški oder so postavili v učilnici obirske ljudske šole, na častni straži so se menjali njegovi učenci, na klopeh in stolih pred krsto pa so posedali številni prijatelji in znanci. Marta je na šolsko tablo nad očetovo krsto napisala njegov in zanjo najlepši stih: Kadarkoli od doma greš, roko stisni vsem v slovo, saj tega nikdar ne veš, kdaj se vrneš in kako!