Angel pozabe

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. maj 2015 / 14:18

Je zgodba poznane koroške Slovenke in je tudi gledališka igra, ki sva si jo z Mojco ogledala pretekli teden. Vsebina zgodbe so vojna in povojna leta na avstrijskem Koroškem: nacizem, partizani, vojna, krščanstvo, taborišča, trpljenje in strahotne travme, ki jih udeleženci te groze podoživljajo do smrti. Ne morejo prekiniti notranjega trpljenja, ki so ga gledali od blizu in ki se jim je zažrl v vsako celico njihovega telesa. Stalno podoživljajo in brez moči trpinčijo sebe in pogosto svoje bližnje. V zgodbi, ki je bila odigrana, je glavni igralec svoje bolečine tešil z alkoholom. Z njim je trpela še njegova mama, ki je bila v taborišču, njegova žena in pet njegovih otrok.

Ravno na osnovi takšnih zgodb so v 70. letih pričeli raziskovati, kam izgine to notranje razjedanje človeka. Dejansko ne izgine. Prenese se na naslednje generacije. Zato se pogosto dogaja, da otroci ali celo vnuki podoživljajo podobne telesne senzacije, podobna čutenja in groze. Poznani so primeri, ko so mladi ljudje kar iznenada pričeli doživljati nerazumljive strahove, tesnobe in panične napade. Domnevajo, da je to lahko posledica enega ali dveh rodov nazaj. To je skrajno nepravično do mladih rodov, vendar narave (in njenih zakonov) ne moremo utišati. Ljudje, ki so živeli, gledali ali celo samo poslušali vojno od blizu, so doživljali ogromne strahove in groze pred smrtjo ali pred lakoto ali pred mučenjem in še druge hude stvari, za katere sploh ne obstajajo besede. V treh do štirih rodovih te groze skozi trpljenje ljudi izgorijo.

Podobnih zgodb je polno tudi v naši deželi. Ne rabimo dodatnih raziskav, da lahko potrdimo, da mnogokrat sami ne vemo, od kod so se vzela neka čudna vzdušja, ki vladajo v naših družinah. Pogosto nas ne zanima (dejansko pa ne vemo), od kod so prišla, samo vemo, da bi se jih radi znebili. Nočemo alkohola in drog, nočemo niti stalnih in krutih zakonskih prepirov, nočemo gledati objokanih otroških oči, nočemo pretepanja otrok in nočemo še novih spolnih zlorab.

Knjiga in igra sta me zelo prevzeli. Zgodba je resnična in huda. Pisateljica je v eni knjigi zaobjela kolektivno trpljenje in verjetno je zato dobila toliko odmevnih nagrad. Samo povedala je, kaj ljudje zaradi hudih stvari doživljajo. Pot do rešitve takih travm je izražanje: preko literature, preko gledališča, umetnosti, filma in predvsem govorjena o težkih trenutkih. Pa da nas nekdo sliši. Tu ni pomembna ideološka razlaga posameznih dogodkov, niti vrednotenje le-teh. Pomembno je samo, kako grozno je to zaznamovalo posameznega človeka.

Zato olajšajmo vsakdanjik drug drugemu in se spodbujajmo in poslušajmo, kaj kdo doživlja. Ni treba le o najhujših stvareh. Dovolj je že, če si izmenjamo misli in čutenja za ravno preživeti dan, saj je »dnevu zadostna njegova lastna teža«.