Najbolj naša vlada

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. maj 2015 / 13:33

Prejšnjo soboto je minilo že 25 let od 16. maja 1990, ko je bila v tedanji skupščini izvoljena Demosova vlada. Še ena od obletnic, ki jih nikoli ne zmanjka. Vendar se lahko tudi ob tej nekoliko zamislimo. V čem je posebnost tiste vlade, po čem se je razlikovala od prejšnjih in poznejših? Po mojem v tem, da je bila ta vlada res naša, slovenska, da ni bila podrejena še višjim vladnim instancam. Republiški izvršni sveti, ki so vladali slovenski republiki v zvezni Jugoslaviji, so bili suvereni le delno, v mnogih rečeh pa podrejeni zveznim vladam. Od leta 2004, ko smo bili sprejeti v polnopravno članstvo EU, se je prav s tem spet omejila tudi suverenost Vlade RS, kateri je odtlej v marsičem nadrejena Evropska komisija v Bruslju. Zgodovinska posebnost in enkratnost Demosove vlade bo ostala v tem, da je bila to vlada, ki je vodila osamosvojitev Slovenije in konec junija 1991 postala vlada prve samostojne slovenske države. Ta sloves in ugled ji bo ostal, pa naj ga njene naslednice še tako črnijo.

Demosova vlada seveda ni bila brez napak, vendar te njene izjemnosti ne zmanjšajo. Prva res naša vlada je bila lahko v vsej zgodovini samo ena in to je bila ta. Ob koncu prve svetovne vojne je 31. oktobra 1918 ljubljanski Narodni svet imenoval Narodno vlado SHS. Za njenega predsednika je bil imenovan gorenjski rojak Josip Pogačnik. A ta vlada je imela veliko napako – ni imela svoje države. Iskala je možnost, v katero državo naj se slovenski narod vključi po razpadu Avstro-Ogrske, ki se je zgodil prav v tistih dneh. Vlada z »napako« je bila tudi Narodna vlada Slovenije, ki so jo vodilni slovenski komunisti in partizani ustanovili 5. maja 1945 v Ajdovščini, njen predsednik pa je postal Boris Kidrič. Tudi ta vlada si je po svoje prizadevala za slovensko državo, hkrati pa se je že po sklepih Avnoja vedelo, da bo ta sestavni del jugoslovanske zvezne države in kot taka le delno suverena. Demosova vlada pa je bila prva, ki za seboj ni imela le naroda, ustanovila je tudi njegovo državo.

Vendar se je že pod to to vlado začelo vse tisto, kar nas tepe še danes in vse bolj. Izvirni greh Peterletove vlade ni bil v tem, da ni izvedla lustracije »ta rdečih«, kar ji še danes očitajo »ta črni«. Lustracija v takratnem položaju ni bila mogoča, ker je bila za napor osamosvojitve potrebna narodna sloga. Izvirni greh je v izbiri neustreznega modela privatizacije. Soočila sta se Mencingerjev in Sachsov model. Prvi je zagovarjal notranji odkup družbenih podjetij – prodajo podjetij zaposlenim, pri kateri bi lastniki nekdanjih družbenih podjetij postali predvsem vodilni v teh podjetjih. Za to pobudo je stalo levo krilo Demosa. Desno krilo pa je podpiralo model, ki ga je predlagal ameriški ekonomist Jeffrey Sachs: množična razdelitev lastnine družbenih podjetij na vse državljane s certifikati in uvedba privatizacijskih skladov – zunanjih lastnikov. To nasprotje je bilo pod Drnovškom preseženo v nekakšnem kompromisu, ki pa je bil že v začetku gnil. Iz njega so se porodili najprej pidovski baroni, pozneje pa še tajkuni. Oboji so pokradli večino družbenega premoženja, sedanje stanje, ki iz tega izhaja, pa poznamo.

Privatizacijski konflikt ni rešen, še vedno se zapleta. Njegovo aktualno stanje je razvidno iz osnutka strategije upravljanja kapitalskih naložb države, ki ga je vlada sicer sprejela, a o njem ni niti v njej sami pravega soglasja. Saga o katastrofi nekdanjega družbenega premoženja se nadaljuje in zdi se, da vlada tej katastrofi tudi to pot ni kos.