Golaž očeta Švejkovega

Včasih spravim voznika na palmo, čeprav se streha na avtomobilu na predre. Od Litomyšla naravnost v Olomouc je bilo sklenjeno »za prmej« …. A pri zajtrku hrepeneče zavzdihnem, ko v prospektu preberem, da je Bouzov najbolj romantičen češki grad, kjer so doslej v letih 1958–2012 posneli že 27 zvečine pravljičnih filmov, med drugim tudi TV serijo »Arabela se vrača« po letu 1990. Zaslišim: »Ti pa tvoji ovinki!« Jaz pa: »Za ovinkom se zmeraj kaj najde!« In se je našlo. Iz trdnjave, zgrajene v 13. stoletju, je postopoma zrasel grad s predgradom v lasti nemškega viteškega reda. Nadvojvoda Eugen Habsburški, veliki mojster neduhovnik nemškega viteškega reda in feldmaršal je dal grad, ki je bil že skoraj ruševina, obnoviti v letih 1895–2010. »Poznogotski grad« s primesmi renesanse so 1939 konfiscirali nacisti, po drugi svetovni vojni pa je bil nacionaliziran. Res je videti kot iz pravljice, a ni le za ogled! Slovi po porokah, viteških turnirjih, koncertih, delavnicah … ni da ni. Sklenem, da ga odnesem domov in v spominkarnici kupim lep puzzle in rečem »Olomouc, prihajam!« … Tu je 1848 zaradi marčne revolucije pristal strahopetni dunajski dvor. Dne 2. 12. 1848 so tu komaj osemnajstletnega Franca Jožefa oklicali za vladarja … Najbolj znan fotografski motiv mesta, ki ima nekaj manj kot 100.000 prebivalcev, je 35 m visok steber Sv. trojice, od 2000 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Ko je bilo 1716 konec hude kuge, začeli graditi domači gradbeniki in umetniki mogočno kužno znamenje. Najvišja prosto stoječa zgradba evropskega baroka s pozlačeno troedinostjo na vrhu je pripeljala 1754 na odprtje samo cesarico Marijo Terezijo. Nekaj mesecev je v olomuškem semenišču bival in študiral kot štipendist nemškega viteškega reda tudi Fran Levstik. A ko je iz Ljubljane prišla kleveta, češ da so njegove lirične pesmi, izdane 1854, pohujšljive, bi nemoralnosti obtožili kvečjemu njegove tožnike. Ovinkov mimo mogočnih vodnjakov, palač, cerkva, kavarnic, starinarnic nisva štela in eden je celo dišal. Trofeja za želodec je bil golaž, ki se je imenoval po očetu večnega vojaka Švejka, Jaroslava Haška.

Haškov golaž (Haškův goláš)

Za 4–6 oseb potrebujemo: 500 g bočnika, 500 g mesa mladega divjega prašiča, 250 g gob, 1 žlico maščobe, 1 žlico sladke paprike, 1 žlico ostre paprike, 2 cela feferona, 1 kocko zelenjavne juhe, 1 žlico paradižnikove mezge, 1 žlico worcesterske omake, 2 žlici gladke moke, 50 g masla, sol.

Govedino in veprovino zrežemo na koščke. Na žlici maščobe popražimo sesekljano čebulo, dodamo govedino, jo opražimo in nato dodamo kocko zelenjavne juhe, papriko in cela feferona. Zalijemo z litrom vode in dušimo dobre pol ure. Nato dodamo veprovino in dušimo še 30 minut. Potem golažu dodamo očiščene in nalistane gobe, paradižnikovo mezgo in worcestersko omako ter dušimo, da je meso res mehko. Maslo zmešamo z moko in previdno vmešamo v golaž ter solimo. Postrežemo s kruhom, lahko tudi s cmoki ali krompirjem v kosih. Seveda mora biti poleg tudi dobro pivo – za odrasle.

Pa dober tek!