Življenje tržiškega čevljarja

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. maj 2018 / 08:42

Joža Gros je 9. marca praznoval devetdeseti rojstni dan, 24. maja pa bodo na muzejskem večeru v Tržiškem muzeju predstavili zgodbo njegovega življenja, zapisano v knjigi z naslovom Življenje tržiškega čevljarja in podnaslovom Joža Gros: Od Kaštrunovega berštata do zlate dobe Peka in podjetja Migi.

Življenjsko pot Joža Grosa je krojilo delo, čevljarska dediščina mu je bilo položena v zibko. »Z izjemnim pripovedovalnim darom iskreno, zbrano, tenkočutno in s kančkom humorja pripoveduje zgodbo svojega življenja. Govori o čevljarskih koreninah, otroštvu, mladostniški razigranosti in vojnih razmerah, o trdem delu, izkušnjah iz tujine in uspehih doma. Knjiga hkrati predstavlja zgodbo, sorodno drugim tržiškim čevljarjem, ki jim je življenje prinašalo tanjše ali debelejše rezine kruha, ter zgodbe o Tržiču in Peku, kakršna sta bila in se ne bosta več vrnila,« v knjigi zapiše avtor besedila dr. Bojan Knific.

S čevljarstvom se ukvarja od rojstva

Joža Gros je v hiši za Mošenikom (Pr' Kaštrun) odraščal ob starših, starih sta­rših in ljudeh, ki so mu razkrivali skrivnosti čevljarskega dela in življenja. »S čevljarstvom se ukvarjam od rojstva. (smeh) Stara mama, ki me je varovala, je imela ob šivalnem stroju veliko kartonasto škatlo, v njej so bili odpadki mehke flanele in drugega blaga in tam notri sem ležal. To je bila moja zibka,« se spominja čili devetdesetletnik, prvi otrok očeta Joža in mame Jožefe. Za njim je prišel Pavel, ki je za davico umrl že leta 1934, potem sta se rodila še Tone in Štefan. Vsi so se ukvarjali s čevljarstvom. Tone je bil dve desetletji direktor Planike, Štefan je bil čevljarski tehnik; delal je v Peku v modelirnici in drugih obratih, nazadnje je bil kontrolor.

Ni se pokoraval nemškim učiteljem

Joža Gros je obiskoval naj­prej ljudsko šolo, potem meščansko šolo na Balosu, kjer je danes tržiška knjižnica. Sledila je leta 1941 nemška šola, kjer ni prenesel, da so slovenske otroke zmerjali z banditi; ni se pokoraval nemškim učiteljem in so ga po dobrem letu izključili. Šel se je učit čevljarstva, potem pa se pridružil partizanom v narodnoosvobodilni borbi, najprej kot kurir pri Škofjeloškem odredu, kot pomočnik mitraljezca, mitraljezec, januarja 1945 so ga premestili v zaščitno četo komande mesta Kranj. Maja 1945 je nastopil funkcijo komandirja na komandi mesta Kamnik, julija istega leta je od tam odšel zaradi nadaljevanja šolanja. Končal je državno meščansko šolo v Tržiču, opravil izpit za čevljarskega pomočnika in zaključil še tehniško čevljarsko šolo v Ljubljani z odličnim uspehom. Prakso je delal v Tovarni čevljev Trio in v Peku leta 1946, kjer se je naučil izdelati čevelj še na industrijski način.

Delavce je spoštoval

Leta 1951 se je pri svojih 23 letih zaposlil v Peku, kjer je delal tudi njegov oče. Hitro je napredoval; najprej je prenovil delo v šivalnici, kot vodja tehnološke prenove je v Peku od leta 1954 do upokojitve leta 1986 razvijal moderen in z evropskimi tovarnami primerljiv način proizvodnje obutve – ne le v Peku, temveč tudi v drugih tovarnah v tedanji Jugoslaviji in tujini. V letu, ko se je končala druga vojna, so v Peku izdelali 170 tisoč parov obutve, po slabih štirih desetletjih so letno proizvedli 3.800.000 parov. »Delavce moraš spoštovati, jim zaupati, jih učiti, voditi in nadzorovati,« je njegov moto zapisan tudi v knjigi. Izobraževal se je v tujini, med drugim v nemškem Pirmasensu, kjer je spoznaval novosti v obutveni industriji. Vedel je, da bo Peku lahko pomagal le, če bo imel še več znanja.

Čevljarstvo še reže kruh družini

Joža Gros v knjigi pripoveduje o družini. Dvakrat se je poročil, hčeri Špelo in Marjeto ima iz prvega zakona, sinova Miha in Joža iz drugega zakona z Mihaelo. Razveseljujejo ga vnuki in pravnuki. Čevljarstvo še vedno reže kruh njegovima sinovoma in snahi Alenki. Ohranjajo tradicijo izdelovanja kakovostne obutve v družinskem podjetju Migi, ki ga je leta 1988 ustanovila Mihaela Gros, ki je v Peku kot čevljarski tehnik delala dvajset let. »Leto 1983 sem z možem in sinom Mihom preživela v Alžiru, kjer je Peko pomagal razvijati lokalno čevljarsko industrijo. Mož je vodil tehnološke projekte. Sama sem sodelovala pri učenju alžirskih delavcev. Od tod tudi izhaja denar, ki sem ga vložila v lastno obrt,« v knjigi pojasni Mihaela Gros. Joža starejši še vedno spremlja razvoj podjetja, vprašajo ga za nasvet, Mihaela pa še sede za stroj in dela. Sinova pravita, da novega Peka ne moremo pričakovati, ker so časi drugačni, da pa je uspeh v manjših, prilagodljivih podjetjih z veliko trdega dela in odrekanja.

Joža Gros je z znanjem in izdelki precej prispeval, da ima Tržiški muzej danes največjo čevljarsko zbirko in najsodobnejšo čevljarsko razstavo v Sloveniji. V četrtek, 24. maja, ob 18. uri bo Joža Gros gost muzejskega večera v Pollakovem salonu v Tržiškem muzeju. Koliko odličnih zgodb in prigod ve povedati in morda prinese s seboj tudi škorenjc, velik le devet centimetrov, ki pa se v ničemer ne razlikuje od pravega. Kaj bodo pa dodali še »ta domači« Alenka, Miha in Jože, ki so uredili knjigo.