Šepetalnica za veter (31)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. januar 2011 / 06:00

Obrazi mimoidočih so se vrstili pred njegovimi očmi kot slike v galeriji, namenjal jim je raziskujoč pogled, kot da bi hotel iz otrplih smehljajev, gub, zardelih lic, leska v očeh ali pa njihove praznine izbrskati zgodbe ljudi, ali si vsaj skušal predstavljati, kaj se dogaja za temi maskami, otrplimi od mraza. Početje je bilo ena izmed njegovih skritih razvad, naučil se je, da je kot mimogrede ošvrknil obraz, skorajda nemoteče za opazovanega, čeprav je v svoji notranjosti zabeležil njegovo sliko kot fotografski posnetek in si ga kasneje priklical v spomin. Takrat je dovolil mislim, da so podivjale, ustvarjale veličastne vzorce usod, ki bi lahko bile verjetne, čeprav so zrasle brez kakršnegakoli otipljivega vedenja. Včasih je kot za šalo preverjal svoja opažanja, se nemalokrat zgrozil, ker so bile njegove izmišljije tako blizu resničnosti. Navrgel je bil nekaj od tega Petru Rajniku, ko mu je ta pripovedoval o svojih vizijah. In prav to je bilo tisto, kar ju je zbližalo, in prav zato so v Sergeju še vedno odmevali drobci njunega pogovora, ki so nazadnje preglasili njegovo ogledovanje mimoidočih. Ustavil se je sredi mostu in se zastrmel v reko. Tisti, ki vidijo več, nosijo odgovornost tudi za one, ki vidijo manj. Ni dovolj le gledati, treba je videti, pobrskati za tistim, kar se skriva za očmi, vstopiti v nerazsvetljene pokrajine brez moralnega katekizma v rokah, ker ni zaman obveljalo vodilo sveta, da omadeževanost najprej terja sočutje. Tako je odmevalo v Sergeju, ko se je sklanjal nad vodo in si prizadeval, da bi na gladini vsaj zaslutil svoj obraz. Kajti iznenada je imel občutek, da postaja vprašljivo njegovo lastno bivanje, mora odkriti živost vsaj v tem prekletem odsevu. Imelo ga je celo, da bi se pognal v vodo, začutil mraz, mokroto, težo svojega telesa, ki bi ga vlekla na dno, da bi se moral s krepkimi zamahi boriti, da bi se obdržal na površju. Ker končati na dnu reke nekega mesta, ki ga s prvim vdihom zaznava skupaj s tesnobo starih hiš, vendarle ni njegov namen. Raje se bo odlepil od te kamnite ograje, ki se je oklepa kot ptičja pošast, ki je v svoj plen zasadila kremplje. Ja, proti mestni tržnici jo mahne, si reče, poistovetil se bo z vrtalnim strojem in skupaj z njim presekal tržnici goltanec, da bo zakrvavela še brazgotina na njenem prsnem košu. Ali pa se bo raje za hip prelevil v dečka, ki bo odkril vodnjak časa, si v dlan natočil vode in jo posrkal skupaj s tistim, kar je bilo in lahko v vrvežu tržnice le še sluti. Zamišljal si bo peke v kletkah, požiralce ognja, vinske sode, vreščanje kokoši in prodajalce, ki morajo že stoletja imeti enak obraz, če hočejo tudi danes kaj prodati. Tržnica bo pred njegove noge bruhnila svoj svet, da ga bo lahko pregnetel s svojim in se nazadnje uzrl kot starca, ki razlaga ljudem kot plačani pripovedovalec pravljic, da ima tudi tržnica svoje gube, a je preživela svoj čas. In prav zaradi misli na neslišno tiktakanje ur se je končno poslovil od iskanja svojega odseva na vodni gladini in se odlepil od ograje. Ne, ni ga voda uročila, že odločno usmerja korake, da bi čim prej prečkal most. Zaletava se v ljudi, skorajda priteče do prvih stojnic, trga mu pljuča, da sopiha kot pokvarjen meh, a zgrabi ga veselost, blodnja je vendarle premagana. Vsaj za zdaj. Že se vrača v stanje čakajočega moškega, presenetil bo Varjo s pozdravnim darilom, brska na pultu s spominki in prime v roko lectovo srce. Zdajci ga nekdo potreplja po rami, v ušesa mu udari ženski smeh. Spoznal jo je, preden ji je pogledal v obraz. Bila je Katarina. (se nadaljuje)