Teater ubijanja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 22. maj 2015 / 12:59

V Cannesu se te dni končuje že 68. filmski festival. Ob njem poglejmo, kako lahko film poustvari in dokumentira množično ubijanje, kakršnemu s(m)o bili večkrat priča v 20. stoletju in je v ljudeh še živo …

Mi smo naša preteklost

Za primer nam posluži Joshua Oppenheimer, na Danskem živeči režiser ameriškega rodu, avtor pretresljivih dokumentarnih filmov Teater ubijanja in Pogled tišine. V obeh je upodobil genocid nad komunisti v Indoneziji pred pol stoletja, v letih 1965–1966. Takrat je vojska v sodelovanju s paravojaškimi milicami pobila več kot milijon domnevnih komunistov, mogoče celo več kot dva milijona. Za komuniste so veljali levičarji, intelektualci, zdravniki, učitelji, pa tudi Kitajci … Neuspelemu poskusu levega vojaškega udara v začetku oktobra 1965 je sledil desni, vodil ga je major Suharto, ki je potem ostal na oblasti vse do 1998. V Teatru ubijanja je Oppenheimer predstavil pretresljiv vpogled v razmišljanje in delovanje morilcev, ki prostodušno in večkrat prav navdušeno opisujejo in prikazujejo, kako so izvajali množične poboje … »Pretreslo me je predvsem dejstvo nekaznovanosti, ki sem ji bil priča. Zgodil se je genocid, morilci pa so bili še vedno na oblasti, medtem ko so bili vsi preveč prestrašeni, da bi sploh govorili o zločinih pred več kot 30 leti. Pretreslo me je spoznanje, da so delavci, ki so zaradi dela s strupenimi snovmi umirali že pri 40, plačani mizerno, hkrati pa se zavedajo, da jih delo zastruplja. Ta njihov strah je imel za posledico izjemno nizko ceno palmovega olja na Zahodu. Ob spoznanju o množičnih pobojih se mi je porajala misel na naciste: bilo je, kot če bi ti v 2. svetovni vojni zmagali in ostali na oblasti. Pri tem pa za poboje v Indoneziji ne gre za izjemo, poseben primer, ne gre za nadrealni znanstvenofantastični scenarij, temveč za nekaj, kar je v večini južnih držav običajno. To me je resnično fasciniralo. Čutil sem, da je ta nekaznovanost dejansko zgodba našega časa, sam pa sem bil že od nekdaj zelo netoleranten in nepotrpežljiv do zanikanja kakršne koli krivde. Tu pa je bilo to neverjetno zanikanje zla na eni strani in na drugi strani strah pri žrtvah. Situacija je bila zelo strašljiva in bil sem filmski ustvarjalec, star 26 let. Predstavljajte si, da se znajdete v taki situaciji …« Da zločini in zločinci ostajajo nekaznovani, je torej dejstvo. Ali to pomeni tudi, da bo ubijanje slej ko prej pozabljeno? »Generacije, ki so se borile v 2. svetovni vojni, umirajo, vprašanje preteklosti ostaja živo. Zelo pomembna lekcija je, da preteklosti ne moremo uiti. Preteklost te bo vedno ujela. Ker je preteklost del nas, ker določa, kako se porazdeli moč v družbi, ker določa, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Mi smo naša preteklost. Kot je rekel William Faulkner: 'Preteklost ni mrtva, niti preteklost ni.'« Oppenheimer pravi, da njegovi »junaki« igrajo sami sebe. »Zame je definicija dokumentarnega filma, da ljudje igrajo sebe. Zelo me zanima, kaj se zgodi, ko povabiš ljudi, da igrajo sebe; ko postane kamera prizma, skozi katero vidiš svoja druga stanja, sanjske svetove, nočne more, ki imajo svoje korenine v podobah, ki si jih videl na televiziji ali v kinu.« In kaj je bil za režiserja glavni izziv? »Travma in ponos sta dejansko dve plati istega kovanca. Spopasti sem se moral z dejstvom, da so vsi morilci hkrati tudi ljudje: če sem iskal pošasti, sem našel le človeška bitja. Takrat sem spoznal, da je glavni izziv filma skušati razumeti ta človeška bitja. Da skuša gledalec razumeti, kaj doživljajo ta bitja.« Režiserjev filozofski sklep: »Mislim, da dejansko nikoli ni mogoče v celoti razumeti ničesar.« (Vir: MMC RTV SLO)

Vroča Makedonija

V Makedoniji je zdaj že tako in tako bolj vroče kot pri nas, to pomlad pa je zavrelo še med ljudmi. Po nedavnem uničenju domnevne teroristične bande pri Kumanovu, ki to mogoče sploh ni bila, bi pričakovali zaostritev konflikta med Makedonci in makedonskimi Albanci, a zgodilo se je ravno nasprotno: eni in drugi zdaj skupaj protestirajo proti vladi samodržca Nikole Gruevskega in zahtevajo njegov odstop. To je spodbudno: upati je, da je večina Makedoncev dozorela za višjo stopnjo demokracije.

Boemskosti ni več

»Boemskost je bila nasprotje predmestij, zdaj pa so predmestja zavladala. Protikadilsko gibanje je gibanje proti boemskosti. Boemskosti ni več. Ko ljudje rečejo, kako izjemno je bilo v 60. povedati, da si gej, jim rečem, da sem živel v boemskosti in boemskost je strpen kraj. Ne moreš imeti boemskosti brez dima. Ne moreš imeti boemskosti brez mamil. Ne moreš imeti boemskosti brez pijače. Zdaj vse skrbi samo, da jim preklete zavese ne bi smrdele po tobaku in podobno.« Tako je vzel boemskost v bran britanski slikar David Hockney (1937), velik umetnik in strasten kadilec. Soglašate?