Odpuščanje ne spreminja resnice

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Radovljica / torek, 19. maj 2015 / 09:54

V zagovarjanju svojega prava, v obrambi neomadeževanosti lastnih postopkov, v mistificiranju ideologij smo spregledali človeka, je v pridigi na sobotni spravni maši na Brezjah povedal ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Brezje – Slovenski škofje so sobotno spravno mašo v spomin na 70. obletnico konca druge svetovne vojne in na žrtve medvojnega in povojnega nasilja darovali pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Številnim romarjem, večini slovenskih škofov in blizu 70 duhovnikom so se pridružili tudi nekateri politiki, med njimi predsednik državnega zbora Milan Brglez, predsednik vlade Miro Cerar in predsednika Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije Janez Janša in Ljudmila Novak.

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je vodil slovesno bogoslužje, je pridigo začel z besedami o hrepenenju ljudi po dnevu, ko bo utihnilo orožje, ko jih ne bo več strah in ko bo sosed spet lahko le sosed. Z zmago nad zlom, ki je šest let pustošilo po Evropi in je v vojno norost potegnilo ves svet, je ta dan tudi prišel. Vprašal se je, kako se je mrtvaški ples druge svetovne vojne sploh lahko začel, in odgovoril z besedami pisatelja Dobrice Čosića, da se je vsaka vojna začela z veliko lažjo o njenem cilju. Ljudje so verjeli in začeli tudi ubijati, najprej Jude in Rome, nato Slovane, sosede … Večina jih je bila v to prisiljena. Ker so hodile mimo domov različne vojske, največkrat ni bila odločitev posameznika, katera ga bo vzela s seboj. Zaradi tega so nosili naši možje in fantje uniforme vseh vojskujočih se strani.

»Naše bogoslužje je lahko le zahvala za konec vojne in prošnja za mir,« je dejal nadškof v pridigi.

»Ko bi začeli slaviti zmago, bi začeli tudi deliti ljudi, ki so bili ne po svoji krivdi in največkrat tudi ne po svoji odločitvi na tako različnih straneh. Zato me strese mraz, ko z neznosno lahkotnostjo in neodgovornostjo lepimo na ljudi etikete, prištevamo ene med heroje in druge med izdajalce domovine. Po koncu vojne so bile pri nas razmere bolj zapletene. Eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna. Za njimi so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. Čeprav se je vojna končala, je po sredi naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: Kje je tvoj brat? Morebiti je sedaj, po 70 letih, končno napočil čas, da se vprašamo, kje so naši bratje, in za odpuščanje, ki v ničemer ne spreminja resnice. V mistificiranju ideologij, v obrambi neomadeževanosti lastnih postopkov smo spregledali človeka ... Mir je osebna in družbena odgovornost. Potrebno je konkretno, usklajeno in premišljeno delovanje. Vsak zase je graditelj miru, čeprav imamo različne naloge, dolžnosti in službe. Slonel bo na naši razumnosti in človečnosti, najbolj pa bo ogrožen takrat, ko bodo dobile ideologije prednost pred človekom, ko bodo pomembnejše od brata.«

Nadškof je pridigo sklenil s prošnjo za mir tudi tistih, ki so morili in so večinoma prisiljeno izpolnjevali ukaze drugih, ki so se jim potem odpovedali. Tudi oni so žrtve, postavljene med heroje in njihove oboževalce, in tiste, ki so bili pomorjeni, ter one, ki so jih objokovali in za njimi žalovali.