Dr. Nada Praprotnik med ključavnicami na Pristavi v Javorniškem Rovtu / Foto: Tina Dokl

Kje rastejo najlepše rož'ce

Botaničarka dr. Nada Praprotnik iz Most pri Žirovnici je življenje posvetila proučevanju rastlin. Kot je nekoč dejala, na sprehodih le redkokdaj pogleda v nebo; in čeprav se z botaniko ukvarja že več kot štiri desetletja, v naravi, na travnikih še vedno vsakič najde kaj novega ... V lepem majskem dnevu smo se, skupaj s fotografinjo, sprehodile med razcvetenimi ključavnicami ...

Etnolog Milko Matičetov je na slovenskem etničnem ozemlju zbral 120 izrazov, s katerimi so v različnih krajih poimenovali narcise oziroma naše karavanške ključavnice: bedenica, binkoštnica, jurjevka, medenica, medenka, škrotovinjek, čarovnica ... Najbolj pogosto jih imenujejo ključavnice in to ime je že leta 1793 z rovtov nad Jesenicami zapisal Žiga Zois.

Rojeni ste bili v krajih pod Stolom in menda ste se že v osnovni šoli odločili, da se boste posvetili rastlinstvu, botaniki?

»Skoraj vse življenje sem preživela pod vznožjem Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, do Julijcev pa sem imela le korak. Veliko časa sem preživela v naravi, zato sem se že v osnovni šoli odločila za rastlinstvo, za botaniko. Doma smo se ukvarjali bolj z 'uporabnimi' rastlinami. Nabirali smo borovnice na Pokljuki, brusnice v Krmi, arniko in materino dušico v rovtih pod Stolom ... Pred več kot štiridesetimi leti pa sem svojo strokovno pot začela na Zelenici in na Vrtači, saj sem za diplomsko nalogo raziskala rastlinstvo na tem območju. Lahko bi rekla, da se je letos spomladi na neki način moje raziskovanje tega območja sklenilo z izidom drobne knjižice Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka, v kateri sem na poljuden način predstavila cvetlice, ki jih srečujemo v osrčju Karavank. Janez Jalen je napisal rahlo zgodovinsko obarvano povest Ovčar Marko. Dogajanje je postavil v svojo rojstno faro in na planine ob vznožju in na pobočjih Vrtače in Stola. Njegovi opisi rastlinstva so tako živi, da se še danes lahko sprehajamo po ovčarjevih sledeh in sončnih stezah. Obiskovalcem tega sveta sem želela pomagati pri odkrivanju in prepoznavanju skritih lepot rastlinskega bogastva na sončni strani Alp.«

Vaša prva in edina služba je bila na Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, kjer ste se veliko ukvarjali z urejanjem starih herbarijskih zbirk. V čem je zanimivost in pomen tovrstnih zbirk – bodo herbariji preživeli tudi v digitalni dobi?

»Prirodoslovni muzej Slovenije hrani naše najstarejše herbarijske zbirke, ki so del slovenske kulturne dediščine. V njih se skriva botanični spomin dežele. Najstarejši herbarij je v obliki knjige in je nastal leta 1696. V drugi polovici 18. stoletja pa so naravoslovci rastline začeli lepiti ali pa polagati na posamezne liste papirja (na herbarijske pole). Muzej ima predvsem zbirke, ki so nastajale v drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju. Herbarijske zbirke bodo seveda preživele tudi v digitalni dobi! Posušene rastline strokovnjaku še vedno »povedo« veliko več kot še tako dobra fotografija! Herbarijski primerek je še vedno najboljši dokument. In še to: znanstveniki bodo lahko iz več sto let starih rastlin 'pridobivali' dedni material oziroma gene in iz njih morda vzgojili vrste, ki so že izumrle.«

Ukvarjali ste se tudi z zgodovino botanike in življenjepisi botanikov. Vaš najljubši botanik pa je Karel Zois. Zakaj?

»Botanični baron Karel Zois je večino svojega življenja preživel na Gorenjskem na gradu Brdo pri Kranju in na Javorniku pri Jesenicah. Bil je eden prvih raziskovalcev alpskega rastlinstva in je imel ostro oko in srečno roko pri odkrivanju novih rastlin. Imenujejo ga tudi 'glasnik cvetne lepote naših Alp'. Bil je prvi botanik, s katerim sem se začela bolj podrobno ukvarjati in blizu mi je zaradi njegovega zanimanja za alpsko floro.«

Tudi vaša najljubša rastlina je povezana z Zoisom, gre namreč za Zoisovo zvončico. V čem je posebna ta cvetlica?

»Karel Zois je v bohinjskih Alpah in na Storžiču našel neznano zvončico, ki je dobila ime po njem. Spada med zelo stare, terciarne rastline in med endemite naših Alp in je res prava 'hčerka slovenskih planin'. Druge zvončice imajo zvonast cvetni venec, pri Zoisovi zvončici pa je valjast, polagoma se oži in je na ustju močno stisnjen, na vrhu pa ima ljubko zvezdico petih belo dlakavih zobčkov. Znani gornik Tine Mihelič je svojega vnuka večkrat popeljal v gore in mu ob Zoisovi zvončici povedal zgodbo, kako je dobila tako nenavadno obliko cvetnega venca, saj je sprva imela zvonast cvet tako kot vse njene sorodnice. Šopek teh cvetlic je imel Karel Zois ob svoji postelji. Ponoči pa so zvončkljale in ga motile pri spanju, zato je njihov zvonast cvet stisnil, ga zaprl, da so obmolknile. Če bi izbirali cvetlico, ki naj bi predstavljala slovensko, sončno stran Alp, bi se odločili za Zoisovo zvončico, ki se je na naših tleh ohranila še iz časov pred ledeno dobo in 'dočakala sonce današnjih dni'.«

Zbirali ste tudi slovenska rastlinska imena, narcise ali ključavnice imajo menda kar 120 različnih imen. Jih lahko nekaj naštejete?

»Etnolog Milko Matičetov je na slovenskem etničnem ozemlju zbral 120 izrazov, s katerimi so v različnih krajih poimenovali narcise oziroma naše karavanške ključavnice: bedenica, binkoštnica, jurjevka, medenica, medenka, škrotovinjek, čarovnica ... Najbolj pogosto jih imenujejo ključavnice in to ime je že leta 1793 z Rovtov nad Jesenicami zapisal Žiga Zois.«

Imamo pa v Sloveniji, kot pravite, tudi nekaj rastlin, ki rastejo edino v Sloveniji ...

»To so tako imenovane endemične rastline, ki rastejo na omejenem večjem ali manjšem območju. Strokovna literatura obravnava take vrste v okviru naravnih zemljepisnih enot. Tako govorimo o endemitih Alp, Dinaridov ... Poljudna literatura pa bolj pogosto upošteva politične meje in tako govorimo o slovenskih endemitih. Samo 22 vrst je takih, ki res rastejo samo v Sloveniji: kranjski jeglič, hladnikovka, vrtaška zvončica ... Okrog 70 vrst pa je takih, ki so razširjene nekoliko širše in jih najdemo tudi v sosednjih državah. Med take slovenske endemite uvrščamo Zoisovo zvončico, kamniško murko, julijski mak ...«

Napisali ste več knjig, tudi štiri vodnike po Alpskem botaničnem vrtu Juliana, ki ste ga strokovno urejali.

»Skoraj štirideset let sem strokovno vodila alpski botanični vrt Juliana v Trenti, ki je najstarejši in edini alpinum v naravnem okolju v Sloveniji. Od drugih večjih alpskih botaničnih vrtov po Evropi se razlikuje po pestri mešanici alpskih in kraških rastlin. Obiskovalce vedno zanima, kdaj cveti največ rastlin. Povedala sem jim, da v vrtu nikoli ne bodo videli vseh rastlin naenkrat, vedno pa jih bo razveselilo vsaj nekaj cvetlic.«

Manj znana pa je botanična planinska pot, pri urejanju katere ste prav tako sodelovali.

»To je pot Karla in Žige Zoisa. Imenuje se po botaniku Karlu Zoisu in njegovem bolj znanem starejšem bratu Žigi. Pot povezuje rastlinske in živalske posebnosti, naravne vrednote in kulturno dediščino doline Kokre in zahodnega območja Kamniško-Savinjskih Alp. Njeno izhodišče je na Brdu pri Kranju, kjer je Karel Zois preživel velik del svojega življenja, se nato nadaljuje do Kališča, preči Bašeljsko sedlo in Mali Grintovec, Srednji vrh in Cjanovco, se z Javorovega vrha spusti v dolino Kokre in gre mimo Suhadolnikove kmetije na Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu, od tam se vzpne na Kalški greben in Zvoh. Od tod se spusti na Krvavec in Kriško planino in konča v naselju Kokra.«

Raziskovali ste zlasti floro v Karavankah in v dokumentarnem filmu Na poti ste med drugim dejali, da so to vaše najljubše gore. Od leta 2013 ste upokojeni in kam vas po upokojitvi najpogosteje zanesejo noge? Na Vrtačo, Struško?

»'Moje' gore so res Karavanke, 'skalnati travniki' po starem keltskem poimenovanju, predvsem njihov zahodni in osrednji del od Peči nad Ratečami do Jezerskega vrha. Imam jih pred hišnim pragom. Najlepši kotički pa so zame na Zelenici pod Vrtačo. V maju uživam v rovtih nad Jesenicami, kjer cvetijo ključavnice. V juniju na Belski planini zacvetijo rumene Zoisove vijolice – 'najlepši otrok naših gora'. Takrat obiščem tudi našo največjo orhidejo lepi čeveljc pod Ljubeljem. Zoisove zvončice v avgustu v slapovih cvetijo v skalnih razpokah ob cesti na Mangart. Velikokrat se odpeljem tudi v Avstrijo na Mokrine in Dobrač ...«

Bi nam na koncu lahko izdali skrivnost, kje rastejo najlepše rož'ce?

»Najlepše rožice pa rastejo pravzaprav povsod, saj je prav vsaka lepa in prav vsaka je tudi edinstvena. Ko bomo hodili po sončnih poteh po naši lepi deželi, odprimo oči in tudi srce! Vzemimo si čas in doživimo cvetlice v naravi, občudujmo jih in spoštujmo njihovo življenje!«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranj / ponedeljek, 22. november 2010 / 07:00

Dimnikar nič več na streho

Dimnikar na strehi je očitno le še motiv z razglednic. V praksi, vsaj tako je bilo pri Milanu Rupniku, po lestvi ne zleze več.

Objavljeno na isti dan


Kamnik / četrtek, 8. december 2011 / 07:00

Svetovalna pisarna za starejše

Kamnik - V Kamniku je začela delovati svetovalna pisarna za starejše, ki so jo ob pomoči Občine Kamnik odprli predstavniki Zavoda Oreli, ki si v občini prizadevajo za sožitje mla...

Šport / četrtek, 8. december 2011 / 07:00

Francetu Prešernu za rojstni dan

V soboto, 3. decembra, smo se z že s tradicionalnim, sedaj že osemnajstim tekom po vrsti tekači iz vrst Gorenjskega glasa skupaj s Klubom Trmastih, Poljskimi tekači in še nekaterimi tekači iz Gor...

Zanimivosti / četrtek, 8. december 2011 / 07:00

Izjemen obisk Domače vasi

Pod streho, v ličnih lesenih hiškah je na Primskovem v Kranju v soboto zaživela Domača vas s ponudbo slovenskih pridelkov in izdelkov.

Nasveti / četrtek, 8. december 2011 / 07:00

Mah, kaki ... Kaki!? Ham ... (2)

Da ob kakiju ne moreš ostati ravnodušen in reči: "Mah, kaki!", smo spoznali tudi na lastni koži, saj se od tega sladkega zapeljivca kar nekako ne moremo posloviti. Namenili smo mu še en del, v katerem...

Zanimivosti / četrtek, 8. december 2011 / 07:00

Dvanajstič peš iz Kranja v Vrbo

Kranj, Vrba - Na Prešernov rojstni dan so se obiskovalci v Vrbo odpravili na različne načine. Okoli dvesto slovenskih kulturnikov in njihovi podporniki so se na primer na pobudo...