Ostala sta ji le otroka

Druga plat mladosti, 2. del

... »Zdelo se mi je, da sem čez noč padla v raj, tako lepo mi je bilo. Veliko sva se smejala, se družila, rada sva imela iste stvari. Ukvarjal se je s podvodno fotografijo, naučil me je potapljanja in vsega drugega, kar sodi zraven. Zdelo se mi je, da je najina zveza popolna, da je ni stvari, ki bi jo lahko oskrunila. Ponosna sem bila sama nase, ker sem imela občutek, da imam končno varnost, ki sem jo potrebovala. Igor je bil le še medel spomin, nič drugega …«

Ljubezen, bodisi srečna bodisi nesrečna, pri ljudeh, ki jih poznam, običajno zasede v njihovih srcih največ prostora. Kadar spomini poletijo nazaj, v mlada leta, se globoke gube na obrazu zmehčajo, v oči se naseli mehkoba in besede previdno, a skrbno zarisujejo dogodke, ki so nekoč tako ali drugače zaznamovali njihove življenjske poti.

Rozinine rane so še sveže, mnoge še nezaceljene. Zato je vmes, med pripovedovanjem, pogosto zajela sapo, včasih celo utihnila, odhitela v kakšen drug prostor in se vrnila šele čez nekaj časa.

»Peter me je izučil, da sem bila po tistem, ko sem ga pustila, zelo previdna. Bala sem se vsake zvite vrvi, bala sem se, da me bo pičila. Prijateljice so mi povedale, da sem postala do moških zadirčna, zoprna, odrezava. Če je kdaj kazalo, da bom s kom ostala sama, sem že našla izgovor in se umaknila. Peter ni prizadel le mojega srca, ranil je tudi samozavest. Nenehno sem se obtoževala, zakaj sem mu nasedla, zakaj sem takoj verjela lepim in sladkim besedam. Še dobro, da me je takrat služba precej zaposlovala, delali smo na nekem evropskem projektu, tako da sem hodila domov le še spat,« razkriva svoje boleče rane Rozina.

Tri leta so minila kot blisk. Na prigovarjanje prijateljic se je tudi ona vpisala na Facebook. Med mladimi in tudi starejšimi je veljalo, da nisi obstajal, če nisi imel svojega profila na Facebooku. Ni trajalo dolgo, ko si je nabrala cel šop prijateljic med sošolkami iz osnovne in srednje šole ter fakultete, potem pa so se jim pridružili tudi prijatelji prijateljev … njeni večeri niso bili več dolgočasni, pozabila je celo na televizijo in knjige, saj je čas za računalnikom mineval hitreje kot karkoli drugega.

»Že kmalu sem navezala stike z Alešem. Veliko sva si dopisovala in se ''pogovarjala'' prek računalnika. Bil je nevsiljiv, zelo prijazen, pozoren. Nikoli ni kvantal, kot so to počeli drugi. Če ga kdaj ni bilo na spregled, sem ga pogrešala. Beseda je dala besedo, dogovorila sva se, da se po petih mesecih internetnega poznanstva srečava tudi v živo. Brez kakršnih koli pričakovanj sem šla na prvo srečanje. Usedla sva se za mizo na vrtu lokala Štorklja. Oba sva delala v bližini in zdelo se nama je najbolj priročno. Aleš mi je bil všeč, povsem drugačen od fantov, ki sem jih poznala pred njim. Zaradi slabih izkušenj sem se trudila, da ostanem kar se da ravnodušna. A ni bilo treba. Ni silil vame, ni me osvajal, ničesar takšnega ni počel, da bi se ga morala bati. Zato sem brez oklevanja pristala, da se vidiva tudi naslednji dan. Srečanja so nama zlezla pod kožo, počasi sem se nanj navezala in zdelo se mi je, da sem končno našla moškega svojega življenja. Po kakšnem mesecu mi je priznal, da je nekoč že živel z nekim dekletom, da ima z njo hčerko, ki večino časa preživlja pri njem. Njegove besede so me šokirale, menila sem, da bi mi moral o hčerki povedati že veliko prej. Ni se strinjal. Dejal je, da ženske po navadi hitro odidejo, če slišijo, da ima obveznosti. Njegova hčerka Eva mi je bila že od prvega trenutka zelo všeč. Imela je malo več kot tri leta, bila je zelo zvedava, rada se je smejala in me vlekla za ušesa, ko sem jo vzela v naročje. Kadar je bil Aleš ob koncu tedna dežuren, jo je pustil pri meni. Ni bilo lepšega! V pusto in dolgočasno stanovanje je prinesla polno naročje sonca in veselja! Kmalu sem izpraznila nekaj predalov, kamor sva zložili njena oblačila in igrače. Ko se je na kavču stisnila v moje naročje, sem imela občutek, da je moja. Včasih sem potem, ko je zaspala, jokala od sreče.«

Kljub vsemu pa je ostala na realnih tleh. Bila je pozorna na marsikaj, kar se ji včasih pri drugih moških ni zdelo vredno omembe. Recimo Aleševa mama. Pogovoru o njej se je, če je le mogel, izognil. Nazadnje je le izvlekla iz njega, da ima psihične težave, da se pogosto zdravi tudi v bolnišnici in da sta z bratom bolj ali manj odraščala sama – brez nje. Oče je ženino bolezen vrsto let utapljal v alkoholu, domov je hodil le spat, nič drugega. Rozina je bila ganjena v dno srca. Poznala je kar nekaj žalostnih usod tudi iz lastnega sorodstva, a takšne, kot je bila Aleševa, še ni srečala.

»Skupaj sva bila že dve leti, ko naju nekoč sredi noči prebudi telefonski klic njegovega brata. Povedal je, da je mama naredila samomor. Samo to. Potem pa je odložil. Aleš se je nemudoma oblekel, sedel v avto in se odpeljal. Bila sem noseča pet mesecev in pol, zdelo se mi je logično, da se tragediji izognem v velikem loku. Njegovo mamo sem poznala le bežno, srečali sva se trikrat ali štirikrat. Vsakič mi je zabičala, da moram dobro skrbeti za Aleša, ker je enkraten fant. Zlahka sem ji obljubila. Žal se je Aleš po materini smrti precej spremenil. Ko sem ga vprašala, kaj ga grize, je odgovoril, da se počuti krivega. Vedno bolj je bil prepričan, da bi bila mama še živa, če bi ostal doma in se ne bi preselil k meni. Kljub temu da se je nosečnost iztekala, sem vzela vajeti v roke in za Aleša poiskala terapevtsko pomoč. Kot strela z jasnega me je zadelo, ko sem izvedela, da si je pri sedemnajstih tudi Aleš poskušal vzeti življenje. In da je bil ta poskus tudi eden od razlogov, da se je bivše dekle ustrašilo in sta se potem razšla. Zvečer, ko je Aleš zaspal, sem poskušala jokati, a ni šlo. Kot bi se okoli mojih čustev naredil močan jeklen oklep. Prisegla sem, da mu bom stala ob strani, ne glede na to, kakšen obraz bo pokazala morebitna podedovana bolezen, ki je, kot je kazalo, tičala v njem. Ko so se pričeli popadki, sem za vsak slučaj prosila še prijateljico, da je malo popazila na Evo in na Aleša. Aleš je bil ves čas, ko sem rojevala, pri meni, bodril me je in mi pomagal, kolikor je le mogel. Porod je trajal skoraj devet ur, bila sem že povsem izčrpana, ko se je končno rodil sin. ''Sedaj imava pa parček,'' mi je zašepetal na uho in objeta sva počakala, da so mi otroka položili na prsi. Potem mi je dejal, da je utrujen, da mora oditi domov, da se malo naspi. Sina je poljubil na čelo, mi pomahal in takrat sem ga zadnjič videla. Z avtom je zapeljal k Savi, se zaklenil, pogoltnil tablete in za večno zaspal.«

Rozino so premagale solze. Spomini na trenutke, ko je izvedela, kaj se je zgodilo, so bili še zmeraj zelo boleči. Še dobro, da jo je življenje dodobra utrdilo, da je ni nikoli razvajalo in ujčkalo. Vseeno so jo trije držali, ko so ji povedali, da Aleša ni več. Za seboj ni pustil ničesar. Nobene besede, namiga, nič.

»Od takrat naprej živim sama. Skrbim za oba otroka, posvečam se jima, če me že kdaj zagrabi želja po moški družbi, jo odženem kot sitno muho,« je dodala ob koncu najinega uradnega pogovora. Malo sva še posedeli, a ne dolgo, kajti potem je morala iti po sina v vrtec in po Aleševo hčerko v šolo.

»Onadva sta vse, kar imam. Upam, da Usoda to ve in mi ne bo še njiju vzela,« je tiho dodala, ko mi je segla v roko.

(Konec)