Dunaj
Med prvomajskimi prazniki smo štiri dni preživeli na Dunaju. Želeli smo si ogledati to velemesto, od koder smo tudi Slovenci dolgo časa dobivali politične usmeritve. Za nas je najboljši način gibanja in ogledovanja mesta s kolesi. Tako smo s seboj peljali vseh sedem koles!!! Z otroki sem se doma pogovoril, kaj je njihova naloga. Najprej so morali sami pripraviti svoje stvari, vključno s kolesi. Opozoril in prosil sem jih, naj ne komplicirajo in ne komentirajo tistega, kar ne bo dobro. Pri sedmih kolesarjih gre pogosto kaj lahko narobe. Njihova naloga je bila tudi pomivanje in pospravljanje po obedih v stanovanju.
Znamenitosti na Dunaju je ogromno in kolo je idealno prevozno sredstvo. Potrebujete le nekaj organizacijskih spretnosti in občutek za prostor. Zemljevidi so nujni, še bolje pa je, da imate v glavi nekaj ključnih točk v mestu in se premikate glede na to, kje ste in kam želite priti. Koristen je tudi nasvet: »Karto čitaj i seljaka pitaj.« Počutil sem se kot vodja kolesarske črede. Otroci so mi zelo marljivo sledili, Mojca je bila vedno na koncu. Kljub vsemu je bilo potrebno dosti previdnosti in nekaj sreče (ki pa jo imamo v izobilju): semaforji, kolesarske steze, tračnice, avtobusi, tramvaji, delovišča, enosmerne ceste, pešci, živčni domačini, mostovi, hitra sprememba smeri zaradi znamenitosti na levi, stop zaradi cvetličnega vrta na desni ali stop zaradi vpitja in smeha otrok za mano.
V tem velikem mestu ne zmanjka priložnosti za oglede. Dobrodošlo je predznanje zgodovine, saj smo Slovenci stoletja živeli pod oblastjo Avstro-ogrske oziroma Habsburžanov. O vsem tem nas je izdatno sproti, zjutraj in zvečer hranila naša zgodovinarka, naša mami Mojca. Otroci so jo imeli občasno dovolj. Veliko stvari je brezplačnih ali po sprejemljivih cenah. Vsega tako ali tako ne moreš videti in se pač prilagodiš denarnici in interesu. Veliko je muzejev, cerkva, vrtov, spomenikov in če nisi strokovnjak, kmalu vse skupaj pomešaš. Ko smo se vozili po centru mesta, kjer je največ turistov, sem opazoval sledeče: strašno veliko ljudi vseh narodnosti, kočije, konji s svojimi vonjavami, kolesarji, taksiji, avtobusi, prodajalci koncertov, vodiči, drage trgovine in varnostniki, fotografi ... In vse skupaj me je spominjalo na zelo dobro organiziran cirkus.
V tem cirkusu pa vsako človeško bitje išče svoj prostor pod soncem. Kot turisti se za nekaj dni lahko izklopimo od vsakodnevnega ritma. To je dobro. Celo v tem kaosu se človek lahko izklopi in malo pomisli, kam spada in kaj tu počne. Jaz sem zelo užival, da smo bili skupaj, se skupaj smejali in malo tudi prepirali, predvsem je v to spadalo umirjanje otrok v gneči. In odleglo mi je, ko sem sprejel, da vsega ne bomo mogli videti in da je vse dobro. Kaj pa me je najbolj prevzelo, pa opišemo naslednjič.