Potovanje nazaj

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 8. april 2020 / 19:49

Začnimo potovati od delte Donave v Romuniji preko Djerdapa do Beograda in do konca enega izvira. Občudujemo neskončna močvirja, ki jih ustvarja reka. Fascinirani smo ob hidroelektrarni Djerdap na meji med Srbijo in Romunijo. Mnogi smo obiskali Beograd, splave na Donavi. Ob rekah so vedno nastajala naselja. Vodo nujno potrebujemo za življenje, izkoriščamo jo za energijo, za kmetijsko in drugo gospodarsko dejavnost. V Donavo se že na Hrvaškem izliva Drava, v Dravo pa Mura. Tako počasi potujemo proti severu, proti izviru vode. Pogosto bolj občudujemo, kaj vse je človek ob reki ustvaril kot samo reko. Vendar reka ne teče zaradi človeka. Mnogo starejša je. In ne meni se za človekove težave. Njen namen ni odvisen od človeka. Je pa odvisna od svojega izvira. Ko v Avstriji na reki Muri ob poti navzgor izginejo elektrarne, postane reka majhna. Manj kot je naselij, bolj je čista. Bližje kot smo izviru, višje smo, bolj je neokrnjena narava in po dolgem potovanju smo končno pri izviru, ki teče in teče. Kdo ve, kako bi bilo, če bi se lahko spustili še v nedrje gore, ki se je dala na razpolago tej reki. Zaradi tega izvira je pokrajina drugačna, zaradi izvira imamo elektrarne, zaradi izvira so nastajala mesta, plovne poti … Izvir je srčika vsega, kar je nastalo od začetka do konca. Izvir je postavljen med mogočne gore. Če se le malo umirimo, se lahko čudimo in začutimo veličastnost Narave, gora, čistega izvira, ki ne presahne.

In kako je s človekom? Zagotovo je najmanj del Narave. Tudi pri ljudeh najprej občudujemo svoje dosežke. Še bolj tiste, ki so vidni, veliki, pompozni, reklamirani, obiskani. Človek si še dodatno nalaga filtre, ki mu preprečujejo videti svoje bistvo. Sami si postavljamo ovire, da ne vidimo lastnega izvira. Vir, ki izvira v meni, ravno tako deluje, četudi se ga ne zavedam. Zaradi njega sploh obstajam. In mi se osredotočamo na dosežke, medalje, hiše, avtomobile, diplome, delnice … vse, kar je vidno. A ni to smešno. Bistvo, vir, pa v meni živi in se ne zmeni za moje odločitve. Le omogoča mi življenje. Kot reka omogoča veliko dobrega. Kar je še bolj smešno, mi se osredotočamo na tisto, kjer nas drugi hvalijo. Kot da bi to imelo kakšno povezavo z mojim izvirom. Izgubljamo energijo, življenje, leta in leta za popolnoma nepomembne stvari.

In ob vsem našem trudu pride mikroskopsko majhen virus in nam postavi naše dosežke na glavo. Morda pa nas sili v drugačno razmišljanje. Od kod sem? Kakšen je moj izvir? Kakšna je moja voda pri izviru? Kaj sem jaz v izviru – brez diplome, brez premoženja, brez bahavih dosežkov, brez otrok … Kaj se zgodi, ko se srečata dva čista izvira? Pri izviru ni virusa, ni bedarij. Tam je preveč lepo. Smo samo čisti ljudje, brez škodoželjnosti. Vrnimo se že končno enkrat domov.