Kuhal je tudi za maršala Tita

Emil Milan Kuferšin iz Trzina je človek številnih talentov in aktivnosti, a svoje poklicno življenje je zapisal kuhanju. Spomine na delo v takratni skupščini in na Brdu, kjer je kuhal tudi visokim političnim gostom, je zbral v knjigi.

Kamnik – Knjigo je izdal že pred letom dni, ob svoji sedemdesetletnici, v torek pa jo je predstavil v kamniški knjižnici, kjer je v sproščenem pogovoru opisal svoje življenje s poudarkom na kuhanju, ki ga je popeljalo med najvidnejše kuharje tedanjega časa.

»Prav nič preprosto se mi ni bilo odločiti za poklic in pravzaprav sem se že učil za ključavničarja, a v sebi sem čutil, da to ne bo zame. A kaj drugega početi, še vedno nisem vedel. Nato pa mi je brat rekel – pojdi za kuharja, saj znaš kuhati. Ker sem živel z bolno mamo in še tremi brati in sestrami, sem res večkrat kaj skuhal in tako se je začrtala tudi moja poklicna pot,« začne svojo pripoved Emil Milan Kuferšin.

V Unionu so še kurili na premog

»Ko sem prišel za vajenca v hotel Union, se mi je vse tam zdelo kot 'Amerika' – odlična hrana, prijazne kuharice … Kaj bi si človek s podeželja sploh še želel?« Pravi, da se je zelo rad učil, hotelske kuhinje pa se spominja kot zelo preproste – med drugim so vsako jutro morali zakuriti peči na premog. Kot izučenega kuharja ga je poklicna pot nato vodila v Hotel Lev. »To je bil takrat odličen, modern in nov hotel. V kuhinji smo imeli plin in elektriko, prav takrat se je pojavila tudi zmrznjena zelenjava in marsikaj je bilo bolj preprosto. Nato pa so me pri šestindvajsetih letih poklicali iz takratne republiške skupščine, naj pridem tja za šefa kuhinje. Še vedel nisem, kje skupščina sploh je,« se danes v smehu spominja dogodkov, ki so mu precej spremenili življenje.

Kuhal je za politike z vsega sveta

V skupščini, današnjem državnem zboru, je kuhal celih 34 let, in to v stari in novi kuhinji. V stari so imeli še lesene pulte, štedilnik na plošče in z luknjo za drva. »V pečicah smo pekli tako odojke kot potice, pa ni nihče umrl,« pravi in poudarja, da so se v kuhinji odlično razumeli. Prav zato je veliko lažje prenašal stres, ki mu ga je nalagalo odgovorno delo. V državnem zboru so gostili najrazličnejše politike z vsega sveta in različnih kultur in tudi s tem so povezane številne anekdote. »Nekega dne so mi naročili, naj pripravim jedilnik za delegacijo Indijancev. Kako Indijancev – verjetno mislite Indijce, sem jim dejal. Ne, Indijanci pridejo, so mi rekli. In res jim pripravim odlično kosilo z govedino, s katerim so bili zadovoljni tudi gostje, ob njihovem odhodu pa izvem, da so vendarle bili Indijci. In jaz sem jim postregel govedino – krava je zanje namreč sveta žival. Si predstavljate, do kakšnega političnega konflikta bi lahko prišlo, če bi se to izvedelo?« Knjiga Bil sem kuhar maršala Tita je polna takšnih prigod, posebno mesto pa v njej najde tudi kuhanje za maršala Tita in njegove goste na Brdu.

Tito je bil skromen jedec

»Večkrat me sprašujejo, kakšen jedec je bil Tito. Sploh ni bil zahteven. Rad je imel preproste, domače jedi. Klical me je po imenu, kar je bilo takrat veliko priznanje. V kuhinjo ni hodil, nam je pa nekajkrat svoje želje prišla povedat Jovanka,« se spominja Kuferšin, ki je za Tita na Brdo hodil kuhat med letoma 1973 in 1978. »Kuhati za maršala je bilo zelo spoštovano, a tudi naporno in stresno, pa slabo plačano, zato mi ni bilo žal, ko se je to delo zame končalo,« še pravi od leta 2003 upokojeni kuhar.

A tudi kot upokojencu mu ni dolgčas. V Trzinu je znan kot odličen pevec in spreten rezbar, na stara leta pa se je lotil tudi pesnjenja, slikanja in risanja.