Taboriščnik številka 69976

»Nummer 69976!« (Številka 69976!) Takole še danes, po več kot sedmih desetletjih, v nemščini odzvanjajo v glavi skoraj 90-letnega Jeseničana Stanka Pulca klici taboriščnih paznikov iz taborišča Dachau ... »Hier!« (Tukaj!) se je moral oglasiti, sicer so začeli padati udarci ...

Ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne so redki še živi taboriščniki, ki so doživeli in preživeli grozote koncentracijskih taborišč. Eden od njih je skoraj 90-letni Stanko Pulec z Jesenic, taboriščnik številka 69976, Dachau ... Rojen je bil 28. septembra leta 1925 v vasi Kozarno v Goriških brdih in v času v druge svetovne vojne je kot mlad fant doživel nepredstavljive grozote fašistične in nacistične okupacije, se boril pri partizanih in svobodo dočakal kot taboriščnik v Dachauu.

Po mučenju gestapovcev v – Dachau

Ni še imel osemnajst let, ko so ga skupaj z drugimi fanti iz vasi mobilizirali v italijansko vojsko. Nameščeni so bili južno od Torina, v kraju Savigliano, po kapitulaciji Italije pa so jih Italijani zaprli v kasarne in hoteli predati Nemcem. A uspeli so pobegniti (pri domačinih so izprosili civilne obleke) in se vrniti domov. Po vrnitvi na Primorsko se je pri­družil partizanom. Spomini na tisti čas so še zelo živi, na partizanske akcije, streljanje, zasede, izdajo in padle tovariše. Kmalu po vrnitvi domov v domačo vas, ko ga mama kot edinca ni več pustila v »gmajno«, pa so prišli Nemci in ga znova odpeljali. Tokrat v zbirni center v Beljak in nato z vlakom v Celovec na borzo dela. Poslan je bil v Sveče, kjer je moral pomagati na neki kmetiji. Od tam je pobegnil, čez hrib, znova v bataljon k partizanom ... In v eni od akcij so ga zaradi izdaje znova zajeli Nemci, ustrelili pet tovarišev, preživele štiri pa gnali proti Železni Kapli, zvezane z verigo. Gospod Stanko je bil ranjen, imel je prestreljeno stegno, a se je rana morala pozdraviti kar sama od sebe ... Iz zapora so jih gnali v kasarno, zatem na gestapo v Borovlje, kjer so se gestapovci po krutem mučenju odločili, da jih odpeljejo v »logar« (taborišče). »Sedemindvajset dni sem bil zaprt v Celovcu, potem pa so nas dali na transport in v – Dachau ... V logarju so nas slekli, ostrigli, obrili in nam dali logarske obleke. Petindvajset dni smo bili v karanteni z le toliko hrane, da smo ostali pri življenju ... Potem pa so me dali v blok 22. Delal sem v skupini, ki je hodila popravljat lokomotive v tovarno v München. Delali smo osem ur, šest dni v tednu, opoldne smo dobili le košček kruha z margarino. Potem so me preselili v blok 10 ...« se spominja.

V taborišču srečal očeta

Nekega dne je v taborišču srečal sovaščana iz Brd, ki mu je povedal, da je v taborišču tudi njegov oče. »Ko sva se srečala z očetom, sva oba jokala kot majhna otroka ...« opisuje ganljivo srečanje z očetom v taborišču. A stik sta kmalu izgubila, saj so Stanka poslali v podružnico taborišča Buchenwald Ohrdruf, kjer so taboriščniki gradili železnico. Razmere so bile tako nečloveške – garali so od mraka do mraka, brez hrane in ob nenehnem pretepanju –, da jih je od petstotih živih ostalo le petintrideset ... Od tam so ga poslali na delo še v taborišče Dora, zatem pa nazaj v Ohrdruf. Za veliko noč leta 1945 so, ker se je že bližala zavezniška vojska, taboriščnike gnali peš nazaj v Buchenwald. Vse, ki niso mogli hoditi, je čakal – strel v glavo. Na postaji v Weimarju so zbrali za transport nekaj tisoč taboriščnikov in jih z vlakom čez češko ozemlje odpeljali proti Dachauu. Kot se spominja gospod Pulec, so vsak večer po vagonih pobirali mrtve zapornike ... Po dvaindvajsetih dneh na vlaku so prispeli v München, kjer so jih ob hudem bombardiranju pustili zaprte v vagonih na postaji in po čudežu so bombe zgrešile vagone. Istega dne popoldne so jih odpeljali v Dachau, kjer sta jih pričakali dve možnosti: levo krematorij, desno vhod v taborišče ... Le dan kasneje pa so taborišče zavzeli Američani. Shujšan (tehtal je le 36 kilogramov) in bolan (neznosno je kašljal in kasneje izvedel, da je najverjetneje imel tuberkulozo) je padel v komo in se čez štirinajst dni zbudil v ameriški bolnišnici. Še tri mesece je trajalo, da je toliko okreval, da so ga lahko poslali proti domu. Osmega avgusta 1945 so ga dali na vlak do Podrožce in od tam na Jesenice, z Jesenic pa v Trst in – domov ... Njegov oče, ki ga je zadnjič videl v Dachauu, se iz taborišča ni nikoli vrnil ...

Nikoli ni izgubil upanja

Gospod Stanko se je kasneje s Primorske preselil na Jesenice, kjer je najprej delal na železnicah, zatem pa v železarni. Petkrat je obiskal taborišče Dachau, prvič leta 1958, ko so tam stale še barake, nazadnje pa pred petimi leti, od 65. obletnici osvoboditve. Tudi letos, ob sedemdeseti obletnici, je prejel vabilo na spominsko slovesnost v taborišču, ki bo 3. maja, a se je zaradi starosti ne bo več udeležil. Kot je povedal, pa kljub vsem strahotam, ki jih je doživel med vojno, ni nikoli izgubil upanja. Ves čas je verjel, da bo preživel in se nekoč vrnil domov. »In še zdaj sem tu!« pravi ob sedemdeseti obletnici osvoboditve in le nekaj mesecev pred svojim devetdesetim rojstnim dnem.