Nemški vojak – vojni zločinec

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / nedelja, 3. maj 2015 / 12:21

Letošnje leto je leto, ko praznujemo 70. obletnico konca druge svetovne vojne. Konec trpljenja in gorja, še posebno tistih, ki so ga preživljali v taboriščih in ječah. Tudi doma, v okupirani domovini Sloveniji, se je dogajalo marsikaj nepozabnega. V tem prispevku bi rad obelodanil prehojeno pot mojega brata od leta 1939 do 1944. Rodil se je leta 1919 in kot dvajsetleten je odšel na služenje vojaškega roka. Dodeljen je bil h kraljevi gardi v Beogradu – Dedinje. Leta 1941 je 6. aprila doživel siloviti napad nemških lovcev Messershmitt na Dedinje. Močno ranjenega pri Zemunskem mostu so pobrali nemški sanitejci in odpeljali v zemunsko bolnišnico na zdravljenje. Po nekajmesečnem okrevanju so ga poslali domov.

V letu prisilne mobilizacije leta 1943 je bil v mesecu maju tudi on odpoklican. Vendar se je odločil drugače. S prijatelji, ki so bili tedaj v partizanih, je bil domenjen, da se dogovorjenega dne dobijo na določenem kraju, ker pa njih ni bilo, je čakajoč padel v nemško žandarsko patruljo, ki ga je takoj odpeljala v Radovljico v zapor. Po številnih zaslišanjih so ga pod stražo poslali v Celovec, čez nekaj dni pa na urjenje v Vestfalijo v Nemčijo. Po nekajmesečnem urjenju je bil poslan v prve linije vzhodne fronte pri Leningradu. Iz bojišča pri Ladoškem jezeru se je večkrat po pošti oglasil. Njegovo zadnje pismo smo prejeli 28. 9. 1944, naslednje pismo pa smo dobili konec aprila od njegovega oficirja, da je »vaš sin Franc Zupan padel na fronti 22. 4. 1944« – torej točno na njegov 25. rojstni dan.

Naša družina je bila takrat izseljena od doma in smo živeli pri očetovem bratu v Dvorski vasi. Po vojni so vaški aktivisti OF pobirali prispevke za spomenik padlim borcem v vojni. Tudi naša mama je obljubila prispevek pod pogojem, da bi bil na spomeniku napisan tudi njen sin Franc. Pobiralka prispevkov pa kot iz topa, kako, vaš sin je vojni zločinec, ker je bil v nemški vojski. Ta izjava je vso družino zelo prizadela. Bratova pot od leta 1939 do 1944 je bila ena sama življenjska kalvarija in tu se postavlja vprašanje, kdo je lahko vojni zločinec. In še posebno stopi v ospredje dogajanje po koncu vojne pri nas.

Naj na koncu tega prispevka, o katerem sem dolgo razmišljal, ali naj ga objavim ali ne, povem še, da je moj brat pokopan na skupnem vojaškem pokopališču Jovi v mestu Riga v Latviji.

Ciril Zupan, Mošnje