O tragediji Hribarjevih s Strmola

V zadnjem času so s tragedijo Hribarjevih s Strmola v medijih nekateri pisci povezovali moje ime. Brez slehernega sramu in dokazov so navajali ali namigovali, da sem sodeloval pri uboju Hribarjevih, pri najbolj grozovitem uboju, kakor ga je po več prekopavanjih oziroma izkopavanju in po več kot sedemdesetih letih videl in prikazoval zasebni, že kar poklicni izvedenec za podobna izkopavanja. Odločno izjavljam, da pri uboju nisem sodeloval ali bil navzoč. Neresnično je tudi pisanje, da je Hribar pomagal in sodeloval s partizani. Komu so po toliko letih potrebne vse te izmišljotine in sprenevedanja?

Ni moj namen po več kot sedemdesetih letih razgrinjati in obujati medvojno delovanje Hribarja ali posameznika sploh. Zaradi resnice pa naj spomnim samo na en poznan primer Hribarjevega medvojnega sodelovanja, zapisanega v knjigi S. Šinkovca: Begunje 1941–1945, izdani leta 1995, in sicer: Nemci so 4. maja 1941 aretirali vplivnega predvojnega politika Jožka Zabreta iz Britofa pri Kranju in zaplenili njegovo tovarno olja in firneža. Po skoraj letu in pol so ga 4. septembra 1942 iz Begunj izpustili, brez obrazložitve. Kmalu za tem ga je pozval nacist dr. Gustav Skalka, deželni svetnik, ki je v kranjskem okrožju vodil urade okupacijske oblasti gaulaterja dr. Friedricha Rainerja, in že sta bila na gradu Strmol. Tam sta ga sprejela Rado Hribar in Lojze Mejač, veletrgovec in nemški komisar občine Komenda, in Zabretu govorila: Rešila sva vas zapora in ustrelitve, želiva, da nam napravite protiuslugo in se pridružite naši skupini za protipartizansko delovanje. Presenečen je zaprosil za nekajdnevni premislek, Skalka pa ga je še drugič in nato še tretjič pripeljal na grad, kjer sta ga Hribar in Megič ponovno nagovarjala za sodelovanje, mu obljubljala vrnitev premoženja, končno pa so ga prepričevali vsi trije, nazadnje celo s pretnjo, kaj bo v obratnem primeru z njim in njegovo družino.

Ker pa je Zabret vseskozi zavračal sodelovanje, so ga Nemci kmalu za tem ponovno aretirali, v begunjskem zaporu sta mu dva tamkajšnja gestapovca še enkrat prigovarjala, naj vendar premisli, nato pa so vklenjenega odvedli v taborišče Dachau, od tam pozneje v še hujši Flossenburg, kjer je dočakal svobodo. Istočasno so na Dunaj konfinirali njegovo ženo s štirimi otroki.

Prav to je Zabret po vojni pripovedoval tudi sovaščanu in nekdanjemu njegovemu delavcu in ko ga je vprašal, kako je zmogel kljub tolikim grožnjam in trpljenju vztrajati, je odgovoril: »Kot Slovenec nisem mogel sodelovati s tistimi, ki so preganjali in uničevali naš narod.«

In za kakšno sodelovanje z oboroževanjem je šlo? Hribarju so ob preiskavi gradu zasegli brzostrelko, nabito z naboji, vojaško pištolo in več lovskih pušk (lovskega orožja Gorenjci niso smeli posedovati). Brzostrelko je za varnost Hribarju izročil generalmajor Karel Brenner, na Bledu poveljnik redarstvene policije »Alpenland«, t. j. general, ki je 19. julija 1942 izdal ukaz o požigu vasi Kokra, Hrastnik in Sovodenj, postrelitvi moških ter ukazal njihova trupla zmetati v ogenj in izgon žena in otrok v nemška taborišča. Iz enega medvojnega zapisa je tudi razvidno, da je Hribar za večjo varnost pred partizani 16. decembra 1943 orožnike v Cerkljah prosil za minomet, to pa utemeljeval še s predlogom generala Brennerja, da bi nekaj bomb vseeno imel, da bi z njimi na nevarnost pred partizani opozoril bližnje nemške posadke.

Medvojni dogodki z območja Krvavca so opisani v več knjigah in poznani tudi iz drugih virov. Številke iz teh opisov oz. gradiv govore, da so domači nasprotniki partizanov v najtesnejšem sodelovanju z najvišjimi okupacijski političnimi in policijskimi voditelji še to leto partizanstvo na območju Krvavca razbili in uničili. Od 74 borcev Krvavške čete, pravkar ustanovljenega Kokrškega odreda, jih je ostalo šest. Nemci so ubili devet in zajeli dvanajst borcev čete, 47 pa so jih domači nasprotniki partizanov na razne načine in z različnim vplivanjem zvabili od partizanov. Od slednjih se jih je 35 zbralo na zbornem mestu pri Mejaču v Komendi.

Franc Štefe - Miško, Ljubljana