Knjižno bogastvo Koroške

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / petek, 24. april 2015 / 10:51

Značilnost letošnjih Koroških kulturnih dni, ki bodo končani drevi ob 19. uri s koncertom mešanega pevskega zbora Bilka iz Bilčovsa/Ludmannsdorf in tamburašev iz Šentjanža v Rožu v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, je predstavitev številnih novih knjig. To je dokaz izjemne literarne ustvarjalnosti nekdanjih in sedanjega rodu koroških Slovencev. V ponedeljek so v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani predstavili tri knjige. Prva je zbirka ljudskih pesmi z Zilje iz zapuščine prezgodaj umrlega zborovodja Lajka Milosavljeviča z naslovom Ko bi le Zila ne bila. Zbirka je dragocena dokumentarna publikacija in spomenik slovenski pesmi na Koroškem. Druga knjiga ima naslov Zgodovinski spomin na Rebrco, ki jo je napisal sodnik in pisatelj dr. Ožbolt Ilaunig (1876–1945). V njej je podrobno opisana zgodovina Rebrce, rebrškega gradu in Komende ter dogajanje v plebiscitnem času, ko je bila napisana. V tretji knjigi so zbrani prispevki in spomini na dr. Valentina Inzka (1923–2002), učitelja in šolskega nadzornika, predsednika narodnega sveta koroških Slovencev in pobudnika za dialog med obema narodoma na Koroškem, ki ga je spodbujal tako v posvetnem kot v cerkvenem življenju. Knjiga ima naslov Valentin Inzko: Glasnik sožitja.

Druga predstavitev aktualnega slovenskega knjižnega bogastva je bila v sredo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Javnost je spoznala dve knjigi o žrtvah protinacističnega boja koroških Slovencev. Prva je v nemščini napisana monografija z naslovom Wer war Klara aus Šentlipš/St. Phillipen?/Kdo je bila Klara iz Šentlipša? Njena vsebina govori o slovenskih žrtvah nacionalsocializma, ki jih je bilo skupaj okrog 500. Druga knjiga pa je dvojezični nemško-slovenski zbornik Peršman, ki sta ga Lisa Rettl in Gudrun Blohberger izdali v spomin na 70. obletnico pokola 11-članske Sadovnikove, po domače Peršmanove družine v Podpeci v dolini Lepene nad Železno Kaplo 25. aprila leta 1945. Med ubitimi je bilo tudi sedem otrok, starih od osem mesecev do trinajst let. Knjigo je v slovenščino prevedel profesor zgodovine Štefan Pinter. V obnovljeni Peršmanovi hiši je sedaj edini muzej o protinacističnem boju in partizanskem uporu na Koroškem.