Ko pride čas

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 21. april 2015 / 10:41

Veter ne pojenja. Nagaja z vseh strani in v katero koli smer zaviješ, te pričaka čelno. Kolesarji pravimo, da je veter naš največji sovražnik in da vedno piha čelno, kontra, nasproti, kamor koli se pelješ. Spomladi je veter v najboljši formi.

Preden sem se spravil iz vetrolova, sem kot na prehodu za pešce pogledal levo in desno in levo, da bi ugotovil, kje me čaka. Sosedovo drevesce je bilo sumljivo pri miru, perilo na vrvi ni plesalo. Je deveti april resnično prvi brezvetrni dan v tem letu? Nasmeh mi je polepšal obraz in kolo je sprejelo prešernega kolesarja, ki je imel v mislih cesto do Bleda, kjer bi si privoščil kavo s 'kremšnito'. Prvi kilometer od domačega vetrolova je bil res presenetljivo miren. Vse je kazalo na to, da si je tržičan dokončno vzel dela prosti dan. Medtem ko sem užival v brezvetrju, sem premišljeval o svoji nadaljevanki, ki govori o tem, kdaj športnik prekine svojo tekmovalno kariero. Tema, ki mi je bila od nekdaj med najzanimivejšimi, in vedno znova prisluhnem, kako se je ta ali oni, ki se je leta in leta resno ali najresneje ali pač manj resno ukvarjal s športom, poslovil od njega. Večina ljudi preneha, ko rezultati ne kažejo spodbudnih številk. Nekoliko manj zaradi poškodb. Še manj pa je takih, ki se poslovijo na vrhuncu. In ravno ti, ki se poslovijo po vrhuncu, so najbolj zanimivi. Logično, saj so v tistem obdobju tudi najboljši, kajne? Danes se veliko ugiba o Tini Maze in njenem nadaljevanju. Če vprašate mene, se lahko mirno poslovi že danes, ker je dosegla, kar si pač športnik doseči želi, in ne vidim razloga, da bi to ponavljala v nedogled. Vendar sem jo v vseh teh letih jamranja, jokanja in veselja vzljubil do te mere, da bi jo še naprej rad gledal na smučiščih. Rad jo bom gledal, tudi če ne bo zmagovala. Pravzaprav jo bom še raje spremljal, ker bo verjetno dostopnejša, kot je bila zdaj. In ni hudič, da ne bi nekoč svoje kariere zaključila z iztekom in ne zaradi premočnega ega, ki ji pravi, da se ne sme kazati v počasni luči, ona že ne. Ona mora biti vedno najhitrejša!

Vseeno si bolj zapomnim tiste, ki se poslovijo tiho. Mediji jih niti ne omenjajo, čeprav so toliko pri sebi, da za svoje zveste in nekdanje navijače naredijo 'poslovilca'. Všeč so mi, ko priznajo, da je prišel čas za nov list v življenju, karkoli že to pomeni, da so se izpeli, da je motivacija zvodenela, da je smisel življenja pokazal v drugo smer, da niso dobili kluba, ker so zanič, prestari ali še bolj zanič, kot so si pa mislili, da so. Všeč so mi zato, ker so do takega zaključka prišli po dolgem premisleku o tisoč in enem dejavniku. Tisti, ki pa se poslovijo na vrhuncu, po najlepšem in najboljšem orgazmu, izlitju – čustev, kakopak – pa imajo ob tem v mislih samo en dejavnik: ne smejo me videti šibkega! Tako močan ego premaga vse želje navijačev, sponzorjev, mamic in očetov, hčera, žena in sinov, vseh ...