Prelom, do katerega ni prišlo

»Dezintegracija družbe teče, vsaj navidezno, vzporedno z dezintegracijo vrednot. V družbi, kjer so temeljne vrednote izgubile povezovalno moč, je stopnjo razkroja možno meriti tudi s sposobnostjo družbe, da se povezuje in ustvarja odgovor na izzive okolja. Taka družba o nobenem vprašanju ni več sposobna oblikovati skupnega odgovora, ki pa je vse potrebnejši zaradi splošne ogroženosti in pojemajočih sil. Tako, po analogiji, ravnajo praviloma živa bitja, kadar so življenjsko ogrožena. Skupen nastop ima povsem racionalno osnovo izkoriščenja vseh razpoložljivih sil. Bolezensko stanje, v katerem se je znašla družba brez temeljnih vrednot, onemogoča sleherni dogovor in povezovanje razpoložljivih sil. Še več. Sleherni uspeh, ki ga je na katerem koli področju dosegla stranka, ki ji ne pripadam, je zame enako kot poraz. Družba je zabredla v položaj 'zero sum': vsak uspeh druge strani je v enaki meri moj poraz. Zato je nasprotovanje nasprotniku enako kot boj za zmago družbe, ki naj bi bila utelešenje mojih ciljev. Biti uspešen na račun družbene skupnosti je preprosto znak večje razumnosti. V takih okoliščinah se predstavniki posameznih družbenih področij (sindikati, javni uslužbenci, podjetniki ...) sploh ne istovetijo z ukrepi, ki naj bi družbo rešili iz krize ali celo preprečili njen splošni propad, temveč se posvečajo izključno interesom svojega področja, čeprav na račun celotne družbe in čeprav jim mora biti popolnoma jasno, da z razpadom družbe propadejo tudi njihova interesna področja. Popolnoma isto velja tudi za politične stranke. Družba je že razpadla do tolikšne mere, da ne more več doseči nekega skupnega imenovalca svojih interesov.«

France Bučar se zadnja leta na javni sceni ne pojavlja več tako pogosto; kadar se, pa se zelo odmevno. Zadnje dejanje te vrste je izid njegove nove knjige, ki je sovpadel s 25-letnico prvih demokratičnih volitev. Na njih je zmagal Demos, naš gorenjski rojak (rodil se je 2. februarja 1923 v Bohinjski Bistrici) pa je bil izvoljen za prvega predsednika takratne skupščine, ki je nato izvedla osamosvojitev. Zdaj ugotavlja, da bi moral biti prelom ob takratni spremembi režima radikalnejši; ker do njega ni prišlo, je pri nas marsikaj narobe. Bučar ne kaže s prstom na tega ali onega politika, bančnika, tajkuna, ampak analizira, kaj se je zgodilo, kaj je šlo narobe in kaj bi morali spremeniti, dokler je še čas. Spremeniti moramo pogled na svet in spet postati družba vrednot.