Draga zakonca oz. partnerja!

Prav gotovo se vsi spominjamo, kako smo se s partnerjem spoznali, se zaljubili, poročili in sedaj živimo skupaj že toliko in toliko let. Če je vse prav, se z veseljem spominjamo začetka svoje skupne poti. Ne znamo si razložiti, zakaj sva ravno midva prišla skupaj. Kaj je bilo tisto, kar me je k tebi tako neustavljivo pritegnilo. Ko po več letih skupnega bivanja gledamo nazaj, morda včasih kar težko verjamemo, da me je tvoja bližina, draga žena oz. dragi mož, tako zelo prevzela. Zakonskega partnerja si ne izbiramo zavestno, saj se ne moremo kar odločiti, v koga se bomo zaljubili. Pravimo, da nas je združila narava, ki vedno teži k dobremu. In smo se odpravili od doma na samostojno pot. Nekateri z veseljem, drugi z neko težo. Nekateri ste ostali na domači kmetiji, nekateri smo ostali doma in se kasneje odselili. Spet drugi ste si že prej prigarali bivališče.

Tudi, če ste ostali doma, moramo zapisati, da ste se s poroko odločili za samostojno pot. Še celo več, pričela bosta graditi novo zakonsko osebo, novo zakonsko občestvo, ker bosta vidva glavna igralca. Vsi drugi so statisti. Pričeli smo graditi našo in samo našo zakonsko osebo. Vanj prinašava mene in tebe, moj in tvoj vsakdanjih, moja in tvoja čutenja – s tem si ustvarjava edinstveno vzdušje, ki naju zaznamuje in spremlja povsod.

Vemo, da je mnogokrat zelo težko prevzeti vajeti v svoje roke. Včasih zaradi financ, včasih zaradi napornega starševstva, včasih zaradi naporne službe, včasih zaradi čustvenega ločevanja od staršev, ki ni niti prijetno niti enostavno ne za starše ne za mlade. Toliko drugih je, ki nehote posegajo v mlad zakonski par. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zakonca odločita, da bosta onadva sama določala smer in tempo svojemu zakonu. To je najbolj naravna pot srečnega zakona. Seveda pa odločitev o samostojnosti ne izključuje dobrih odnosov s starši. Njim najprej dolgujemo zahvalo za življenje in za veliko dobrega. Tudi prijatelji in znanci poživijo skupno bivanje. Pravimo le, da imata pravico in dolžnost se opreti najprej nase in prevzeti odgovornosti za svoj zakon.

Pri gradnji najinega zakonskega oziroma partnerskega odnosa so nam v pomoč srečanja in pogovori z drugimi pari. Tam se lahko redno pogovarjamo o meni, tebi in o naju. Tako vidimo, da pri trudu za dober zakonski odnos nismo sami. To nam je v olajšanje – vsaj nekdo me oz. naju še razume. Pomembno je, da vztrajamo s takšnimi srečanji. Rezultati prihajajo počasi. V povprečju minejo tri leta, da zakonski par vidi koristnost obiskovanja takšnih srečanj.

Do samoorganizacije več parov, ki bi se redno dobivali in se pogovarjali o sobivanju, le težko in malokdaj pride. Danes imamo v Sloveniji le t. i. zakonske skupine, ki jih organizira slovenska Cerkev. Mnogi ljudje ravno zaradi ideološkega nasprotovanja ne zmorejo sprejeti te pomoči. Druge pa ni. Zakonci pa se lahko odločimo, da se kam priključimo ali pa ustanovimo sami kakšno skupino za samopomoč.