Najbolj jih pritegnejo zakladi

V Matični knjižnici Kamnik so se skupaj z Ireno Cerar pred štirimi leti lotili projekta Kamniške pravljične poti in na ta način povezali bogato izročilo ljudskih pripovedi ter privlačnih pešpoti, ki jih na tem območju gotovo ne manjka. Pred dnevi so izlete s pravljicami izdali tudi v istoimenskem družinskem izletniškem vodniku, s čimer je Kamnik postal prva občina pri nas, ki se lahko pohvali s takšno knjigo.

Irena Cerar je 44-letna literarna komparativistka, urednica, avtorica vodnikov Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, planinska vodnica PZS in navdušena pripovedovalka, ki najbolj prisega na pripovedovanje zgodb v naravi. Kot mama sama najbolje ve, kako močan stik narava, zgodbe in pogovori lahko stkejo med starši in njihovimi otroki. Je Domžalčanka, ki je zadnjih nekaj let tesno povezana s Kamnikom, kjer so jo predvsem mlade družine že dodobra spoznale na priljubljenih pravljičnih poteh.

Slednje je nedavno uredila v svoji tretji knjigi Kamniške pravljične poti. »Vodnik vsebuje dvajset izletov po Kamniku in okolici. Na vzhodu se sprehodimo vse do Motnika; z enim izletom se odpravimo celo na Vransko v sosednjo Štajersko, na zahodu pa naše poti segajo do Komende in Krvavca.« Kaj pa je vmes? Pravljične poti nas popeljejo na Mali in Stari grad, z Zapric do Podgorja, v Tunjice, na Komendsko Dobravo, v Nevlje, do Samotnega mlina, v Kamniško Belo in do Orglic, V Medvedjo ali Mokriško jamo, v Konec in na Lepi Kamen, v Rokovnjaške luknje, v Predaselj, na Veliko planino, na Sveti Primož, na Ravne senožeti in Kamniški vrh, pod Korošaške slapove, na Krvavec, na Sveti Miklavž na Gori, v Motnik, na Menino planino ter Tabor in jamo Škadavnico. Izhodišče, ideja za vsak izletniški cilj je bila navadno ljudska pripoved sama, če pa je pravljica povsem neumeščena v prostor, ji je avtorica poskušala najti smiselno okolje v naravi.

Branje zgodb povezuje celo družino

Pri pripravi pravljičnih poti in pri knjigi je imela v mislih tako najmlajše kot njihove starše. »Menim, da so moje knjige med bralci tako priljubljene prav zato, ker nagovarjajo vso družino. Zgodba in ilustracija sta zanimivi otrokom, izlet pa je opisan z mislijo na starše. Po navadi zgodbo preberemo že doma. Ko jo otroci slišijo, jih začne zanimati … želijo preveriti, kakšen je kraj, opisan v zgodbi. Najbolj jih pritegnejo zgodbe o zakladih, kar oči se jim zasvetijo. Zgodbe so torej zelo velik spodbujevalec domišljije. Moji vodniki imajo tudi posebno rubriko Dodatno branje, ki nam pomaga, da najdemo še druge zgodbe iz tega vodnika, ki so vsebinsko ali geografsko povezane z izbranim izletom. Tako bomo vedno imeli na zalogi nove zgodbe in odgovor na večno otroško prošnjo, naj povemo še eno pravljico. Starše tudi vedno spodbujam, naj vzamejo knjigo s seboj na izlet in nato v naravi najdejo kakšen miren, sončen kotiček in se z otroki usedejo ter na glas preberejo pravljico. To so lahko trenutki globoke povezanosti med vsemi člani družine. Pa tudi iztočnica za pogovor o drugih rečeh.«

Irena Cerar s svojimi pripovedovalskimi projekti sodeluje tudi z Bohinjem, Jezerskim in nekaterimi drugimi slovenskimi občinami, ki imajo tako bogato iztočilo, da bi ga lahko zbrala v podobni knjigi. A za svoj naslednji veliki projekt si je izbrala zamejstvo. Kamniška knjiga je bila samo »postanek« med pripravo vodnika z naslovom Pravljične poti čez mejo, ki ga pripravlja že kakšno leto. Vodene Kamniške pravljične poti bo izvajala naprej, pa tudi Križnikov pravljični festival, ki ga bo Matična knjižnica Kamnik v soorganizaciji tudi naše sogovornice letos organizirala že četrtič. Pripovedovanje ljudskih zgodb, ki postaja vse bolj priljubljeno tudi pri odraslih, namreč spodbuja in odkriva vedno nove zgodbe.