Pogled nase in vase

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 13. april 2015 / 09:56

Tako nekako bi lahko poimenovali samopodobo. Nekateri pravijo temu tudi samospoštovanje. Podoba o sebi je pomembna, od nje je odvisno naše življenje. Lahko se počutimo majhne in ničvredne, nerazumljene in neslišane, grde in neuspešne. Ali pa v nasprotju s tem velike, pomembne, razumljene, slišane, lepe in uspešne. Samospoštovanje pomeni odnos do sebe, vendar vpliva tudi na odnose z drugimi ljudmi. Zaradi svoje majhnosti lahko druge postavimo na oltar in jih častimo. Ali pa jih zaradi napihnjene lastne podobe porinemo v blato in pohodimo. Ko imamo pozitivno samopodobo, ni potrebno ne eno, ne drugo. Samopodobo sestavlja več sličic. Ena je podoba o svojem telesu, druga je čustvena, ostale pa intelektualna, vedenjska, socialna in ustvarjalna. Ni rečeno, da so vse enakovredno zastopane. V naši deželici se poudarjata predvsem telesna in intelektualna podoba. Zato si večina staršev ne dela skrbi, če imajo »lepe in pametne« otroke. Kljub temu je treba vedeti, da to ne zadošča, če želimo, da otrok odraste v celovito osebnost z dobro samopodobo. Otroci, ki so nadarjeni, niso vedno prijazni in sodelovalni, predvsem pa ne do svojih vrstnikov, ki imajo slabše sposobnosti. Socialna samopodoba intelektualno uspešnih otrok se pogosto kaže v obliki večvrednosti, kar je moteče za vse vpletene. Dolgoročno je to slabo tudi za otroka, ki se počuti večvrednega. Zato previdno pri poudarjanju intelekta, bodisi v plus bodisi v minus. Zgodi se, da pametni otroci nadvladajo starše, učitelje in vrstnike. Ampak kaj imajo zares od tega? Takšnega obnašanja je vedno več, tako v osnovnih kot srednjih šolah. Najbrž smo k temu precej pripomogli odrasli. Označujemo teritorij in določamo merila za najboljše in najslabše. Podobno je s telesno samopodobo. Telesna podoba muči mnoge otroke in odrasle. Razlogov za to je več. Previsoko smo postavili merila za lepoto. Otroke od malega učimo ugajanja, bodisi z oblačili, s frizuro bodisi z bliščem. Poslušajo odrasle, ki se pretirano ukvarjajo z videzom, bolj kot psihofizično zdravje je pomembna lepota. Mišice, koža, napeto telo, vedno dišeče in brez dlak. Na zunaj novoletna jelka, notri pa praznina. Telo je postalo objekt privlačnosti (ali neprivlačnosti), namesto da bi bilo vredno samo po sebi. S telesom se da odlično trgovati. Pridobivati takšno ali drugačno pozornost. Včasih je zadosti zajčja ustnica, ki prestreže veliko pogledov. Ali popolno oblikovan obraz za reklamo, ki ga vsi občudujejo. Pozabljamo pa, da imata oba obraza ime, dušo, potrebe, želje in merila za to, kako jih gledamo. Telesno podobo otroku zbijamo na mnoge načine. Telo od rojstva naprej ocenjujemo. Kilogrami, višina, razvitost, barva las, oči, oblika, kosti, koža … Otrokovo telo pogosto silimo k ciljem, ki niso v skladu z otrokovimi potrebami. Lastimo si ga in ga nadzorujemo. Silimo ga na kahlico, s hrano, z oblačili, ki niso primerna, s telesnim kaznovanjem, s pričakovanji o mirnem sedenju, z upravljanjem otrokovega nemira na tisoč in en način ... Noben otrok se ne bo dobro počutil v svojem telesu, če nad njim gospodari odrasla oseba. Četudi se tej osebi reče mama. Telo ne more biti objekt lepote, spreminjanja in primerjanja. Komentarji o teži in višini naredijo veliko škode. Povejmo otroku, da je lep, enkraten in da ga imamo radi prav takšnega, kot je. Vsaka podoba o sebi izhaja iz sporočil, ki jih kot otroci dobimo od staršev in za nas pomembnih odraslih ljudi (sorodniki, prijatelji, vzgojitelji, učitelji …). Če so bila ta sporočila negativna za samopodobo, je treba kasneje vložiti več truda, da se vidimo kot spoštovanja vredne osebe. Zato je pomembna tudi čustvena podoba. Njene korenine segajo v družinsko vzdušje in v komunikacijo med družinskimi člani. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje otroka takšnega, kot je, je osnova za varnost, ki jo občuti otrok. Njegove potrebe morajo biti slišane, čustva dovoljena, objemov in bližine dovolj za popotnico v svet. Ko se z otroki igramo, se pogovarjamo, jih spodbujamo k samostojnosti, ko se odzivamo na njihove izbruhe potrpežljivo, mirno in odgovorno, se otroci počutijo zaželene. Mnogi otroci zaradi čustvene odsotnosti staršev dvomijo o svoji vrednosti. Zato je preživljanje časa z otroki in vključevanje otrok v družinske dejavnosti neprecenljivo.