Kar smo izvolili

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. april 2015 / 13:22

Prejšnji teden je minilo že 25 let od prvih večstrankarskih volitev po drugi svetovni vojni. Četrt stoletja! Zgodile so se 8. aprila 1990, letos je bila na ta dan sreda, takrat pa cvetna nedelja. V svoji biografiji te volilne trofeje nimam, bil sem na daljši poti v tujini, udeležil sem se lahko šele drugega kroga, v katerem sta se za predsednika pomerila Milan Kučan in Jože Pučnik. Bil pa sem na obeh predvolilnih zborovanjih v žirovski kinodvorani. Ko je 2. marca v njej zboroval Demos, je bila nabito polna. V glasilu Alpine je bila nato natisnjena fotografija, na kateri je nenavadno omizje, ki je tistega dne zasedalo na odru. Od leve sedijo: Roman Mlinar (takratni vodja žirovske SKD), neznanec, Spomenka Hribar, Izidor Rejc (stoji in govori), Viktor Blažič in Vincencij Demšar. Kdaj in kdo bi sicer spravil te iste osebe za eno in isto politično omizje!? Po mojem nihče, ne prej ne pozneje.

Takrat je bil res prelomni čas, kar se kaže tudi na opisani fotografiji. Na njej vidim dva poudarka. Prvega predstavljata Spomenka Hribar in Izidor Rejc, žirovska rojaka, ki sta se uveljavila na nacionalni ravni. Prva je bila že takrat ugledna publicistka, poznana zlasti po svoji pobudi za narodno spravo, izrečeno in zapisano že v prvi polovici osemdesetih. Drugi takrat nacionalno še ni bil tako poznan, v Žireh pa zelo, saj je bil kar deset let direktor Alpine, po zmagi na teh volitvah pa je postal minister v osamosvojitveni vladi. Drugi poudarek kaže tudi v tem primeru enkratnost Demosa: da je bila to koalicija zelo raznorodnih političnih smeri, ki so zmogle te razlike premagati in se združiti v skupnem političnem projektu. Ko so svoj cilj dosegle, so se ponovno razšle. Cilj pa je bil vsaj dvojen: premagati enopartijsko in uvesti večstrankarsko demokracijo in hkrati osamosvojiti Slovenijo. Demos, ki je na tistih volitvah zmagal, je ta dvojni cilj tudi udejanjil.

Slava Demosu in njegovi zmagi, a četrt stoletja po njej je tudi nanjo padla temna senca. Demos je bil uspešen v velikih zgodbah: na omenjenih volitvah, na plebiscitu ob koncu istega leta, v osamosvojitvi … A v senci teh velikih dejanj so se že v času Demosove vlade (in poznejših še bolj) začele odvijati tedaj manj vidne ali nevidne, a zelo umazane zgodbe. Sprva so bile povezane predvsem z iskanjem modela privatizacije, pozneje v izvajanju le-te in v dejstvu, da se je privatizacija sprevrgla »prihvatizacijo« in tajkunizacijo. Greh naših vodilnih politikov ni toliko v tem, da bi se v privatizaciji sami okoristili, ampak bolj v tem, da so njene zablode s svojimi dejanji omogočili, tudi z zakoni, ki so jih sprejemali poslanci državnega zbora. Kaj je treba očitati predsednikom vlad, ki so imeli v tej državi kot posamezniki največ oblasti? Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Andrej Bajuk, Anton Rop, Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar – kolikor mi je znano, si ni nobeden od njih v času svojega vladanja pridobil kakšnega izjemnega premoženja. Tega očitajo le Janezu Janši, pa ne premoženja samega, sporno pri njem je dejstvo, da ni znal ali hotel prepričljivo pojasniti nekaterih svojih gotovinskih transakcij. (So)krivda vseh imenovanih je v tem, da so s svojimi dejanji posredno ali neposredno omogočili sporna dogajanja v senci oblasti oziroma, da jih niso preprečili. Če jih sploh niso videli, pa to priča, da niso bili kos funkciji, ki so jo zasedali. – In ne nazadnje: del krivde za kriva pota naše države in njenih oblasti nosimo tudi državljani, ki smo jih izvolili. Smo izvolili, kar smo si zaslužili?