Finci si te najprej 'ogledajo'

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. april 2015 / 14:32

Neža Hribar je študentka sodobnega plesa v avstrijskem Linzu, Antti je Finec, ki je študij v domovini zamenjal za študij v Linzu, da je lahko skupaj z Nežo in sinom Tianom, ki se jima je rodil leta 2013. »Letos se z Anttijem koncentrirava na končanje študija in na Tiana – za druge stvari pravzaprav ni časa. Drugo leto pa bo treba poprijeti za kako lopato,« je povedala Neža. Kje bodo živeli potem? »Kje se bomo ustalili, je odvisno tudi od dela. Sporočimo, ko bomo tam!«

Kranjčanka Neža Hribar se je v avstrijski Linz preselila takoj po končani gimnaziji leta 2010 zaradi študija sodobnega plesa na Anton Bruckner Privatuniversität. »Tega sem se že dolgo zelo veselila. Študirati 'nekje zunaj' je bila vedno moja želja, tako da s selitvijo v novo državo nisem imela težav. Kdaj pa kdaj sem pogrešala domačo juhico in koga, ki bi mi v nedeljo opral perilo. Tu sem dobila ogromno novih in zelo dobrih prijateljev, svojo 'drugo družino'. Z življenjem tu nisem nikoli imela težav. Vse nekako teče, ima nek red, ljudje so prijazni in v mestu, kjer živim že peto leto, je ogromno mednarodnih študentov in priseljencev, tako da je angleščina tudi izven šole precej vsakdanji jezik. Nemščine sem se naučila predvsem prek dela,« je povedala Neža.

Konec prvega letnika leta 2011 je bila Neža s prijatelji v Londonu na glasbenem festivalu, kjer je spoznala Anttija. Čez dobro leto in pol je Antti študij v domovini na Finskem zamenjal za študij v Linzu, študira biokemijo na Johannes Kepler Universität. Avgusta 2013 se jima je rodil sin Tian. Neža nadaljuje: »Sedaj skupaj živimo v Avstriji. Z Anttijem končujeva študij in moram reči, da nam gre super, glede na to, da Tian še ni v vrtcu in oba pridno študirava. Odkrito povedano včasih pogrešava babice in dedke za kak prost dan ali vikend. A Tian je res zelo zelo nezahteven otrok, tako da kak dan preživi kar z mano v studiu ali pa ga na sprehod peljejo prijatelji.« In ja, Tian gre z njo večkrat kar v šolo tudi, ko ima mamica teoretični del, saj imajo šolske ure tako ali tako v studiu, kjer plešejo. »Ne dela problemov, včasih me vmes pride pozdravit, malo ponastopa – to mu gre super od rok – in se naprej igra. Vsi ga poznajo in ga imajo radi. Profesorji mi včasih napišejo, naj ga kar vzamem s sabo – enkrat smo prek njega spoznavali osnove giba. Kako se vse začne, kako prenaša težo, kako uporablja roke in noge. Pravzaprav obstaja celotna metoda zdravilnega gibanja – Feldenkrais, ki izhaja iz giba dojenčkov.«

Neža je za študij dobila državno štipendijo iz Slovenije, pomaga ji družina. Antti dobi štipendijo iz Finske, kot vsak finski študent. To jim pokrije najemnino stanovanja in hrano. »Denarja res ne moremo metati skozi okno, ampak dokler je streha nad glavo in kaj za pod zob, smo zmagali. Plačati je seveda treba tudi šolnino, tristo evrov na semester, in letos mi je na pomoč priskočila kar šola in mi pokrila skoraj polovico. Letos se z Anttijem koncentrirava na končanje študija in na malega Tiana – za druge stvari pravzaprav ni časa. Drugo leto pa bo treba poprijeti za kako lopato,« še pojasni zanimiva sogovornica.

Slovenijo mlada družinica obišče nekajkrat na leto, naslednjič že čez dober teden, se veseli Neža: »Vsi komaj čakamo. Sploh babica in dedek. Na Finsko pa po navadi letimo poleti za kak dober mesec ter za božič za okrog tri tedne. Na Finskem sem bila že ... uh ... ne štejem več. Zelo, zelo lepa dežela. Ljudje so zelo prijazni, vljudni, dobrosrčni. Niso hladni, kot jih opisujejo mnogi. Mogoče res ne pustijo prvega vtisa kot Balkanci, Italijani ali Španci, ki te glasno pozdravljajo, objamejo in poljubijo na lice, še preden rečeš ''Zdravo, jaz sem ...'' To mi je sicer zelo všeč ... Finci si te najprej malo 'ogledajo'. Pozimi je na Finskem res ena velika zimska pravljica, kilometri zamrznjenih jezer, po katerih se lahko pelješ z avtomobili, veliko snega in letos sem prvič videla severni sij.

Finski jezik? Ne vem, kako ga opisati. Meni je bilo prvič enako, kot bi poslušala Kitajce. Niti besede nisem razumela. Sedaj se počasi učim s Tianom. Avto, letalo, čebela in kako dela petelinček. Mi gre že precej dobro, a za pogovor še vseeno raje uporabim angleščino. Slabe strani Finske? Mogoče predolga zima. Trenutno so še 'zamedeni' s snegom. To mi ni preveč všeč. Potrebujem pomladno sonce, zime pa največ tri, štiri mesece. Potem je dovolj. To in mogoče malo jezik sta zame edini 'črni piki' Finske.«

Mali Tian je za začetek svoje kariere poliglot. Antti z njim govori finsko, Neža slovensko, med sabo se partnerja pogovarjata angleško. Tudi vsi prijatelji in sošolci se s Tianom pogovarjajo angleško. »In moram reči, da mu gre nadpovprečno dobro. Pri svojem letu in sedmih mesecih brez težav razume oba, govori malo finsko, malo slovensko. Ne loči še, s kom se pogovarja v katerem jeziku, a ga oba dobro razumeva. Mislim, da kmalu tudi to ne bo več problem. Angleščina pa bo prišla sproti.« In kje bodo živeli v prihodnosti? Zaradi trenutnih razmer v Slovenijo družinice ne vleče preveč. A za počitnice vsekakor. Finska? Mogoče. Druge države? »Mogoče, a še ne povemo, katere so v ožjem izboru. Kje se bomo ustalili, je odvisno tudi od dela. Sporočimo, ko bomo tam!«