Žihpolje ob plitvem potoku

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / nedelja, 5. april 2015 / 20:35

Če se peljete po ljubeljski cesti mimo Borovelj/Ferlacha proti Celovcu, boste po prečkanju Drave oziroma njenega zajezena dela zaradi boroveljske vodne elektrarne najprej opazili grad Humberk/Hollenburg, ki kraljuje na pečini nad dravskim jezerom, in nato po vožnji skozi manjši gozdiček na desni na sončnem pobočju ležečo vasico s cerkvijo z dvema zvonikoma. To je vas Žihpolje ali Maria Rain po nemško, ki je povezana tudi z zgodovino Slovencev na Koroškem in v kateri so sledovi našega jezika vidni še danes. Ker teče po dolinici pod vasjo, skoraj ob glavni cesti proti Celovcu plitek potok, je dobila po njem vas ime. Nemci so jo v 14. stoletju, tako piše časnikar, popotnik in odličen poznavalec Koroške Drago Kralj, preimenovali v nemško Seichtbach, iz česar je kasneje nastalo slovensko ime Žihpolje. Staro slovensko ime Plitvi potok je ohranjeno v starih spisih, zapisano pa je tudi krajevno ime Marija na Skalah, saj so kmalu za cerkvijo prepadne pečine nad reko Dravo.

Žihpolje je bilo še v preteklem stoletju dobro obiskana Marijina božja pot, saj je cerkev z zelo vidnima dvema zvonikoma posvečena Marijinemu vnebovzetju. Romarji so prihajali predvsem zaradi kipa lepe Marije z nasmejanim Jezuščkom v naročju in treh v steno vdolbenih kapel, v katerih ležijo kipi Marije, Jezusa in svete Rozalije, ki je na Koroškem zelo čaščena svetnica. Njen kip je na primer položen v votlino na hribu svete Eme nad Globasnico/Globasnitzo v Podjuni. Na začetku omenjeni stanovski prijatelj Drago Kralj je tudi zapisal, da mu je pred leti ena od domačink povedala, da so v času nacizma pred kapelo, v katero je položen Marijin kip in je skrita pod pevskim korom, skriti očem za milost in pomoč molili Slovenci.

Še eno zanimivost si je vredno ogledati v Žihpolju. Sredi vasi je sodobna kapela s podobo svetnice Uršule. Vse bi bilo lepo in prav, če domačini ne bi ugotovili, da je umetnik svetnici narisal obraz svoje žene. Razburjenje naj bi bilo veliko, da škof takrat kapelice sploh ni želel posvetiti.