Ni bilo prepozno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 22. avgust 2023 / 14:47

S Karlo sva približno istih let. Le da se je ona rodila in odraščala v enem od tistih blokov, v katerem so bila (pre)majhna rudarska stanovanja in skupne sanitarije.

»Tam, kjer sem odraščala, smo imeli otroci zelo podobne zgodbe. Na 50 kvadratih smo se, poleg staršev in očetove mame, stiskali trije. S sestro sva spali v kuhinji, na divanu, ki je čez dan služil tudi kot klop, saj je bil nameščen za mizo, okoli katere je bilo dovolj prostora le za tri stole. Oče se je, ko je prišel iz jame, ulegel nanj za 'pet minut', kar je pomenilo, da s sestro nisva mogli iti spat, dokler je počival. O stranišču, ki je bilo v skupni rabi, ne bom govorila. V njem je bilo nagnusno, čeprav so ga ženske večkrat na dan počistile. Za brisanje je služil časopisni papir, v našem pogosto ni bilo niti vode. Iz školjke je smrdelo, kotliček je puščal, nihče ga ni zamenjal. Poleti je bilo muh, kolikor hočeš. A bila sem še otrok in me neumite roke niso motile.

Ko sem prišla v Ljubljano, na gimnazijo, in sem pristala v internatu, sem mislila, da sem se znašla v palači. Imela sem svojo posteljo, za mizo, kjer sem se učila, sem sedela sama. Kakšno razkošje! Drži, da nas je ponoči zeblo, a tega sem bila navajena. Od doma sem prinesla volnene nogavice, brez katerih nisem legla pod odejo, ki je bila zmeraj vlažna, vsaj zdelo se mi je tako.

Po maturi sem se odločila, da se vpišem na ekonomsko fakulteto. Na počitniškem delu sem spoznala 'frajerja', ki mi je že prvi dan padel v oči. Če Janek ne bi bil lep, me ne bi zanimal. Začela sva se družiti, jaz sem bila vedno bolj zaljubljena. Lahko me je vrtel okoli prsta. Kljub temu sem izpite delala sproti, ocene niti niso bile slabe, nikoli pod osmico. Potem me je začel nagovarjati, da bi diplomirala le na prvi stopnji, da bi se poročila, da bi vzela k sebi njegovo mamo, ki je sicer živela v Travniku. To mi ni preveč dišalo, saj sem imela že s svojo babico, ki nas je imela ves čas pod kontrolo, slabe izkušnje. A ljubezen je naredila svoje. Še pred diplomo sem se preselila k njemu. Najini sta bili kuhinja in spalnica, kopalnico in stranišče sva si delila z dvema moškima, ki sta delala v Kolinski. Včasih, ko sem zadnjo minuto pritekla do stranišča, pa je bilo zasedeno, sem si s tistim za vrati, izmenjala kakšno besedo. Včasih kaj v šali, včasih je bila to prošnja, naj pohiti. Nič posebnega. A je bilo za taščo tudi to preveč. Sina je začela ščuvati proti meni, češ da so Slovenke same kurbe, da si mora najti pošteno žensko, ne pa takšne, kot sem jaz. Ko sva šla spat, si je izmišljala tisoč stvari, da je naju motila in nadlegovala. Ni mi dala miru, ko sem študirala, zgodilo se je celo, da je zložila moje knjige v škatlo in jih odnesla v smetnjak. Moj predragi je bil vedno bolj na njeni strani, do mene pa je postajal nasilen. Stara čarovnica mu je večkrat kar sama svetovala, kam me mora udariti, da se bom naučila, kdo je gospodar.

Bila sem noseča, pa zato še nisem vedela, ko me je po njenem ukazu stolkel na tla in začel brcati. On z ene strani, ona z druge. Začela sem krvaveti. Tega se je ustrašil, ker je bilo kar strašljivo na pogled. V bolnišnici so mi povedali, da imam zlomljena tri rebra in nos, da sem polna podplutb. Zraven mene v sobi je ležala starejša ženska, ki so ji odstranili maternico. Toliko časa je vrtala vame, da sem ji zaupala, kaj se mi je zgodilo.

»Pridi živet k meni. Hčerka je šla na svoje, sin tudi, imela boš na voljo stanovanje in mir!« mi je predlagala. Res sem to storila, čeprav sem Janeka zelo pogrešala. Če mi ne bi bilo nerodno, bi šla kar nazaj. Prvič zato, da bi mu povedala, da sem izgubila otroka, drugič pa zato, ker sem zelo pogrešala najin seks.

Pri gospe Mari sem ostala tri leta, potem je, žal, umrla, ker se ji je rak razširil po vsem telesu. Njena hči, ki je hišo podedovala, je komaj čakala, da se me znebi. Ni me marala, ker je bila prepričana, da mi je njena mama posvečala preveč pozornosti.

Vrnitev k staršem je bila grozna. Na divanu je spala babica, ni mi ga hotela prepustiti. Kupila sem napihljivo blazino za na morje in spala na njej v predsobi. Zaposlila sem se kot navadna delavka. Nisem se počutila dobro, saj je bivši že večkrat poizvedoval za menoj …

Nekoč me je na avtobusu nagovoril nek moški. Ni bil nič posebnega, ena uboga siva miška, že malo plešast. Pa še črke r ni govoril. Kar naravnost me je vprašal, ali bi se poročila z njim. Dejal je, da me že dlje časa opazuje, da se mu zdi, da imam 'zajebano' življenje. On pa potrebuje ženo, če je ne bo dobil, mu oče, ki je bil gastarbajter, ne bo prepisal hiše. Menda bi jo dobil eden od nečakov.

Sprva se mi je zdela ponudba nesramna, butasta in nemogoča. Potem pa sem malo poizvedovala o tej družini. Sami čudaki. Rado je imel tri starejše (že priletne) brate, ki so živeli kot menihi. Brez žensk.

S časom se mi je zdela ponudba vedno bolj zanimiva. V prvi vrsti zato, da se bom rešila napihnjene blazine in domačih. Poročila sva se čez tri mesece – pod pogojem, da bom imela svojo sobo, da mi bo dal mir.

Bila sva že skoraj dve leti poročena, a še brez intimnih stikov. S časom sem ga vzljubila. Še več: bila sem prepričana, da si takšnega moškega sploh ne zaslužim. Rodili so se nama trije otroci … Zelo lepo sva se imela, dokler ni zbolel za covidom-19 in umrl.

Vprašali ste me, ali bi bila ponovno rada stara dvajset let. Bi, z veseljem. Srčno rada bi doživela vse življenjske udarce, ker bi me ti potem pripeljali v Radovo naročje.«

(Konec)