
Teresita (7)
Stalna obiskovalka naših apartmajev v Union Bayu je postala Teresita – ljubkovalno jo kličejo Beby, šestinšestdesetletna poklicna maserka, mama sedmih otrok in babica šestnajstih vnukov, katere telefon je nenehno zvonil. Če bi dan imel 26 ur, bi jo stranke želele 26 ur.
Uro in pol njene masaže je dobrih deset evrov, mimogrede pa ti proda še svoje masažno olje za pet ali deset evrov – odvisno od količine.
Teresita je zadnjih petnajst let 'na svoje', prej pa je delala na Boracayu v enem številnih masažnih salonov, kjer pa ni bila zadovoljna. Stranke so bile sicer nad njenim znanjem in masažami navdušene, dobila je tudi precej žepnine, kar je šlo v nos sodelavkam. Dekleta niso dobivala velikih napitnin in jim ni bila všeč končna razporeditev denarja, ker so želele, da bi Teresita bogato napitnino delila z njimi ... Pa še šef salona je zahteval svoj odstotek in Teresita se je odločila, da odide.
Danes ima od osem do devet strank dnevno, ženske in moške, predvsem turiste. In če je povprečna mesečna plača na Filipinih med sto in sto dvajset evri, potem Teresita po uspešnem dnevu ne spada med revnejše. Za prevozno sredstvo uporablja tricikel, kadar se odpravi na Boracay pa – tako kot večina v teh krajih – tuk-tuk. Če si domačin, je prevoz za krajše razdalje s tuk-tukom res poceni. Turiste prevažajo s kombiji, pogumnejši se usedejo tudi na motor. Na razvpite filipinske 'jeepneje' pa na našem delu otoka Panay v bistvu sploh nismo naleteli. V štirinajstih dneh sem videla morda enega, dva.
(Nadaljevanje prihodnjič)