Veselo pomladno praznovanje z dobro hrano

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. april 2010 / 06:00

O veliki noči, najstarejšem, največjem in tudi najdaljšem krščanskem, predvsem pa pomladanskem prazniku in njegovih posebnostih na Gorenjskem smo se tokrat pogovarjali s priznanim etnologom Janezom Bogatajem.

Janez Bogataj, etnolog, velik poznavalec načina življenja Slovencev, zdaj že upokojeni profesor oddelka ljubljanske filozofske fakultete za etnologijo in kulturno antropologijo in ljubitelj praznikov, pojave praznovanj spremlja že več desetletij. V delu ima več knjig, med drugim pripravlja tudi projekt o sodobnem praznovanju z delovnim naslovom Slovenija praznuje. Veliko noč bo tako kot večino večjih praznikov tudi letos preživel na dva načina – v krogu družine in s fotoaparatom in beležko na terenu.

Kakšen praznik je danes velika noč?

»Veliko noč bi danes težko označili le za poglobljeno praznovanje verujočih, saj nesporno drži, da je to tudi praznik neverujočih, čeprav ga ti dojemajo na povsem drugi ravni. Tudi med številnimi verujočimi je ta praznik izgubil globlje vsebine in povezave, postal je prešerno pomladno praznovanje z močnimi poudarki gastronomije. In zelo me veseli, da je ta praznik v primerjavi z nekaterimi drugimi ohranil razmeroma visoko stopnjo identitete in ustvarjalnosti v družinskem okolju, česar za božič ne moremo več trditi. Tudi na tem področju imamo določene materializirane produkte, kot so okrašena jajca, ki jih lahko kupimo v trgovinah, a jih vseeno ljudje v veliki meri še vedno krasijo sami. Velika pozitivna plat velike noči je tudi ta, da ima praznik civilizacijske, kulturne vsebine, ne le verskih, ki se iz šol prenašajo v domače okolje.«

Vseeno pa se niti velika noč ni mogla izogniti potrošniški naravnanosti.

»Komercializaciji se danes ne more izogniti noben praznik, vprašanje je le, za kakšno stopnjo gre. Zato je dolžnost nas, etnologov, na tem področju, da na eni strani odkrivamo zgodovinske in sodobne razsežnosti praznovanj, na drugi strani pa delujemo tudi pedagoško in ljudem pomagamo pri odkrivanju teh antiglobalnih razsežnosti.«

Trgovine so v teh dneh polne zajčkov in piščančkov v vseh oblikah. Kakšno povezavo ima to z veliko nočjo?

»Piščanci, še bolj pa zajci, simboli plodnosti, so v naš kulturni prostor množično začeli vstopati šele po drugi svetovni vojni, v nekaterih pokrajinah sicer že tudi pred tem. Gre za tipičen globalni produkt velike noči.«

Velika noč je, kot ste že dejali, praznik vseh, verujočih in neverujočih. Menite, da bi globoke predkrščanske korenine, ki jih ima ta praznik, lahko nekoč znova prevladale?

»O tem je težko govoriti, saj celotno religijsko življenje v svetu, ne le krščanstvo, doživlja velike spremembe. Težnje po vplivanju teh poganskih razsežnosti posameznih praznikov so zelo močne in kaže, da je to nekako 'modno'. Je pa res, da smo etnologi predvsem že zelo zgodaj dokazali, da je tu šlo za kontinuiteto, za nekakšne poganske osnove, iz katerih izhaja krščanska ikonografija. Po drugi svetovni vojni so se določene stvari iz zgodovine administrativno prepovedale, kar se je pa kasneje v nekem smislu izkazalo tudi za nekaj pozitivnega, saj je na ta način takratna ideologija te praznike obvarovala pred še večjo globalizacijo, ker so se ohranjali v intimnih družinskih okoljih. Kaj pa se bo dogajalo v prihodnje, je težko reči, čeprav na te stvari danes gledamo bolj realno. Tudi neverujoči in tisti drugih veroizpovedi znajo pri veliki noči ločiti ustvarjalno noto od globlje duhovne. In to je dobro, saj gre za strpnost, multikulturni princip, ki bi moral prevevati vsako sodobno družbo.«

Praznovanja se po pokrajinah razlikujejo. Lahko izpostavite kakšno velikonočno posebnost Gorenjske?

»Izpostavil bi – t. i. beganice oz. began'ce, torej snope zelenja in rastlinja, ki jih na cvetno nedeljo nosijo v cerkev. Posebne so na primer rateške began'ce. Menim, da je to zelo pomembno za lokalno in regionalno razpoznavnost in da ljudje ne kupujejo vse povprek na primer ljubljanskih butaric. Se je pa seveda praznovanje tudi na Gorenjskem sčasoma močno spremenilo. Če bi primerjali stare fotografije z velikonočnih procesij med obema vojnama in danes, bi bile te razlike opazne. Vprašanje je samo, ali gre za spremembe, ki še vedno sooblikujejo identiteto, ali pa vnašajo nekaj popolnoma drugačnega in nasprotnega. In to velja za vse šege in navade.«

Pomemben del velikonočnega praznovanja je hrana …

»Na tem področju beležimo velike spremembe. Danes je glavna jed velikonočnega praznovanja šunka, prvotno pa je bila to jagnjetina. Jagnječje meso je bilo pomembno zaradi povezave s krščanstvom - kot jagnje božje, prav tako pa je bila tudi šunka izrazit prodajni produkt in so ga vsi, če so jo že imeli, prodali, zase pa obdržali druge vrste mesa.

Zanimive spremembe spremljamo tudi v okraševanju pirhov. Pred leti je na natečaju za najlepše okrašene pirhe neka izdelovalka sodelovala s pirhom, ki je bil polepljen z mikro čipi in za inovativnost prejel celo prvo nagrado strokovne komisije. To je bil lep dokaz, da velika noč tudi v teh časih tehnologije ljudem veliko pomeni.«

V velikonočni žegen poleg šunke in pirhov sodita tudi potica in hren, a omejitve ni. Kaj vse ljudje dodajajo v svoje košare?

»V zadnjih tridesetih letih, ko spremljam te stvari na terenu, sem opazil, da se paleta teh izdelkov zelo širi – praznik dobiva močne kulinarične poudarke, pri katerih ne gre le za povezanost s Kristusovim trpljenjem, kakršno ima na primer hren. Tudi nekateri župniki to podpirajo in ljudem rečejo, da lahko vse, kar pridelajo, in vse, kar izoblikuje izobilje doma, povežejo s Kristusom in prinesejo k blagoslovu. Velikonočni čas, ki sicer traja od pepelnice, se je danes močno zožil na le nekaj dni, obseg jedi pa se širi.«