Starša!

Ko smo se poročali oz. začeli živeti skupaj, nas je večina imela željo po otrocih. Vsem to vedno ni dano. Tisti zakonci oz. partnerji, ki nimajo otrok, vedo povedati, kako težke trenutke, mesece in leta so preživljali, ker ni bilo otrok. Nekaterim se je želja po naraščaju uresničila kasneje, nekaterim pa nikoli. Ti vedo povedati, da je bilo težko. Mnogi starejši bralci bi lahko veliko pripovedovali, kako je bilo v vaših družinah, kjer je bilo veliko otrok. Nas je sedem v hiši. Včasih jih je bilo v mnogih hišah še več. Tam so se pogosto spopadali s preživetjem in z revščino. Iz sodobnih raziskav v Sloveniji vemo, da si starši danes v povprečju želimo približno enega otroka več, kot jih imamo. Včasih so si jih pa želeli manj.

Biti starš danes ali pred 100 leti je seveda nekaj popolno drugačnega. Tako drugače, da si težko predstavljamo, kako so vzgajali in preživljali toliko otrok v preteklosti. Predvsem zaradi družbenoekonomskega razvoja se takratni in današnji starši kar težko razumemo.

Hitro pa se razumemo, če se vživimo, kaj pomeni biti otrok ob staršu. Kot otrok ne moreš razmišljati, da mora nekdo poskrbeti zate, za možnosti tvoje izobrazbe, in tudi ne razmišljaš, da ob nekom zoriš v odraslo osebo. Narava je tako poskrbela, da nam je to preko staršev preprosto dano. Kot otrok si vsakdo, brez izjem želi, da lahko živi in odrašča ob mami in očetu, ki ga imata oba brezpogojno rada. Te čustvene potrebe otroka so enake danes, so bile pred 100 leti in tudi pred 1000 leti. Še drugače lahko zapišemo: vsi, brez izjeme, si želimo, da smo že kot otroci ljubljeni, hoteni in želeni. Zato je glavna naloga staršev, da najprej poskrbijo za varno in ljubeče vzdušje, v katerem se bo otrok lahko razvijal v samostojno osebo. To morda zveni teoretično in idealistično. Dejstvo pa je, da manko ljubezni, ki smo ga bili deležni, vse življenje iščemo najprej pri starših in nato pri intimnih partnerjih kot tudi v vseh ostalih odnosih.

Zato je starševstvo hudo odgovorna naloga. Z leti to še bolj prepoznavamo. Ni treba, da se krivimo za nekaj, kar nismo naredili idealno. Nihče tega ne naredi. Imamo pa pravico do sebe, da si dovolimo biti srečni ob svojih otrocih. Zato naj nam ne bo škoda časa, ki ga namenjamo svojim otrokom. Mnogokrat se čudim staršema, da ne moreta prepoznati moči, ki jo imata usklajena oče in mama do svojih otrok. Nimajo »šans«, da prebijejo ta zid. Ko starša spoznata, da sta daleč najbolj glavna in odgovorna za svoj naraščaj, bodo hitro vsi učitelji, duhovniki, terapevti, svetovalci in trenerji postali le še njuni »sodelavci« pri vzgoji otrok. Staršev ne morejo nadomestiti in tako je prav. Je pa koristno, da se včasih s temi »sodelavci« srečamo in skupaj določimo smer, ki jo bodo imeli otroci, dokler ne odrastejo.

Zelo rad sem oče. Ko so bili majhni, sem jih veliko previjal. Kasneje se tudi z njimi igral. Danes je še boljše, ker se z njimi lahko veliko pogovarjam. Kadar pa me začnejo jeziti, je to dober trening zame, koliko zdržim njihovega provociranja.