Vroča zima

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Šport / torek, 24. marec 2015 / 06:38

Ne v temperaturnem smislu, ampak športnem. Smučanje še nikoli ni bili tako zanimivo, kaj šele smučarski skok ali deskanje in biatlon. Škoda, ker ne znam pisati filmskih scenarijev, ker bi letošnjo zimo imel dela čez glavo. Vikend, ki smo ga preživeli, je bil zgodovinski in v slovenskem športnem svetu se ga bomo spominjali za vedno.

Se še kdo spomni leta 1986, ko sta z Vitranca prva prislalomirala Bojan Križaj in Rok Petrovič. A? To je pa bila eksplozija čustev. Danes se v zgodovinskih člankih (knjig o slovenski smučarski zgodovini se še ne piše) ta dvojna zmaga piše kot dvojna slovenska, kar ni nič narobe, vendar če se spomnimo, da je bila to pravzaprav dvojna jugoslovanska, je bilo zmagoslavje vsaj desetkrat bučnejše (Jugoslavija je imela 22 milijonov prebivalcev in prav tako je bila lačna uspehov zimskih športnikov). Kakor koli, dvojna zmaga na najprestižnejšem zimskem domačem dogodku pred skoraj petdeset tisočimi navijači je vrh slovenskega zimskega športa. Nisem prepričan, da je bila dve leti prej Frankova olimpijska medalja tako srčno doživeta kot pa prvo in drugo mesto Križaja in Petroviča. Če se ne spomnite, je bil tretji Ingemar Stenmark! In kako naj bo zmaga slajša?

In glej …

Devetindvajset let kasneje ljubitelji zimskih športov doživimo nov šok. Dvojna slovenska zmaga, tokrat malce više od Vitranca, v Planici. Dosegla sta jo smučarja brez palic. Dosegla sta jo smučarja skakalca Peter Prevc in Jurij Tepeš (smešno je to pisati tri dni po dogodku, ker to ve že vsak bralec). In ker vsak bralec to že ve, se lahko zmeri tudi razsežnost tega dogodka. Ne vem, katero tekmovanje ima večjo vrednost, tisto med količki z Vitranca ali letenje pod Poncami. Obe prizorišči sta dih jemajoči. Vitranška strmina je grozljiva, naj ne opisujem vzletne steze velikanke. Samo srečen sem lahko, da sem doživel oba uspeha. Nisem bil fizično tam, bil pa sem na kavču pred televizijo. Srečen sem, da sta se taka uspeha zgodila pred mojimi očmi. In zakaj sem tako vesel? Zato, ker je še pred sezono kazalo, da bo z našimi zimskimi športniki letos res slabo, ker naj ne bi imeli denarja niti za bencin, kaj šele za smuči ali deske. In kaj bo zdaj? Smučarska politika s smučarskim gospodarstvom je na psu, Slovenska smučarska zveza tekmovalcem ne more pokriti niti osnovnih stroškov, kot so prevozi na svetovna prvenstva, tekmovalci pa dosegajo najboljše rezultate v vsej zgodovini slovenske smučarije! Res me zanima, kaj bo v prihodnje? Lahko vam izdam veliko športno skrivnost. Športni direktorji tekmovalce držijo v pesti s slabimi rezultati. To pomeni, da jim vedno in vse skozi pretijo s stavki: ''Če ne boste zmagovali, ne bo denarja! (no win no fun) ali: Vi samo zmagujte in denar bo prišel!'' In pride obdobje, ko dekleta in fantje osvojijo skoraj vse, kar se osvojiti da, v kasici pa pajčevina s suho južino in njegovimi tresočimi nogami. Vroča, najbolj vroča zima z najbolj prazno denarnico v zgodovini slovenske smučarije. Upam, da se nam naslednjih trideset let ne bo kolcalo po Žanu Koširju, Jakovu Faku, Petru Prevcu, Juriju Tepešu, Tini Maze …