Biti mama: lepo, a tudi naporno
Pred jutrišnjim materinskim dnevom smo obiskali družino Rakovec - Primožič v Dolenji vasi. Mamica Barbara in ati Janez sta namreč starša štirih živahnih otrok: petletne deklice in tri leta starih trojčkov.
Dolenja vas – Biti mama je lahko najlepši poklic na svetu in ni lepšega kot videti nasmeh na otroškem obrazu, obenem pa zna biti materinstvo ob službenih in drugih vsakodnevnih obveznostih sila zahtevno in naporno, sploh če je družina številna. In to dobro ve tudi Barbara Rakovec iz Dolenje vasi, ki je mamica štirih majhnih otrok. S partnerjem Janezom Primožičem sta se pred petimi leti in pol najprej razveselila hčerkice Taje, pred tremi leti pa so ju presenetili trojčki Tian, Tajša in Tia, čeprav sta do zadnjega pričakovala dvojčka. »Zelo pestro je, dolgčas nam ni nikoli. Tišine pri naši hiši ni, si pa vsaj ponoči spočijemo ušesa,« mamica Barbara odgovori, kako je videti vsakdan v njihovi družini.
Ker je sama edinka in ve, da v določenih situacijah ni dobro biti sam, si je vedno želela vsaj dva otroka. »Mogoče tudi tri, štirje pa niso bili ravno v načrtu,« smeje pove Barbara. Ker se ati Janez zaradi svoje službe domov pogosto vrača pozno popoldne ali pa šele zvečer, je pretežen del skrbi za otroke na njenih plečih. »Vstanem ob 6.45, nato uredim otroke in okrog pol osmih smo že v vrtcu,« je pojasnila mamica, ki se je pred letom dni vrnila v službo, kjer dela kot prodajalka. Da bi ostala doma, ni nikoli pomislila, ima pa krajši, šesturni delovni čas. Odkrito prizna, da se je po koncu podaljšanega porodniškega dopusta, ko se je ves čas posvečala otrokom, že kar z veseljem vrnila v službo in tudi danes se ob številnih naporih, ki jih prinaša družinsko življenje, včasih z olajšanjem odpravi na delo. Pri varstvu otrok jima na pomoč priskočijo tudi babici in dedek, sploh kadar Barbara dela popoldne, sicer pa se starša trudita, da jih ne obremenjujeta preveč, saj se zavedata, da je varovanje štirih živahnih otrok napor že za mladega človeka, kaj šele za stare starše.
»Biti mama je lepo, a včasih tudi naporno, bistveno pa je, da ne kompliciraš preveč,« ugotavlja Barbara. Ne ona ne njen partner si življenja brez otrok danes ne predstavljata. Ko sta na primer pred nekaj tedni malčke prvič za eno noč zaupala babicama in si po dolgem času spet privoščila večer zase z obiskom kina, jima je zjutraj, ko sta se zbudila, nekaj manjkalo. »Bil je tak mir, tišina, da sem najprej pomislila, če sva sploh v pravi hiši. Nihče ni vpil, da je lačen, da mora lulati in da naj vstanem,« se smeje spominja Barbara. In čeprav jima je kratek 'oddih' prijal, sta otroke kaj hitro začela pogrešati in sta že komaj čakala, da gresta ponje ...