Nebo je naju štrafalo (3)

»Dajala sva mu ogromno ljubezni, ščitila sva ga pred drugimi otroki, varovala sva ga kot punčico svojega očesa. Kar se je spomnil, sva mu kupila, kajti želja omogočiti mu vse, ni imela meja. Trpela sva, ko najinega dajanja ni cenil, grdo se je izražal, brcal, zmerjal. Tudi drugi otroci ga niso marali, prišli so le, ko jih je ''podkupil'' s kakšnimi sladkarijami. Učitelji so nama brali levite, a midva sva bila slepa in gluha, sveto prepričana, da ga sovražijo …«

Darja se niti ne spomni, kdaj pravzaprav se je ljubek otrok, ki se je rad crkljal in igral z zajčkom, spremenil v 'terorista', ki se ga je včasih celo mičkeno bala.

»Spominjam se, da ni maram jesti drugega kruha kot belo štruco. Nekoč sem po pomoti kupila črnega in ker nisem imela časa oditi po drugega, je z nožičem toliko časa zabadal vanj, da so koščki frčali po celi kuhinji. Nič ni govoril, oči so se mu jezno bliskale, jeziček je držal med zobmi in besno strmel vame,« s tresočim glasom obuja trpke spomine Darja.

A je dogodek porinila v podzavest, kot da ga ni bilo, kajti Lukec se je znal že naslednji hip nasmehniti, ji skočiti okoli vratu ali pa se preprosto umakniti k igračam, kot da se ni nič zgodilo.

Kot šolar je bil v prvih razredih malce debelušen. Otroci so ga zbadali in se norčevali iz njega, a ne brez posledic. Luka si je vsakega, ki je to počel, dobro zapomnil in se mu kasneje maščeval. Že kako.

»Predstavljate si moje srce, kako je krvavelo! Po eni strani sem sina ljubila bolj kot sebe, po drugi strani pa sem se ga včasih prav bala. Zelo rad pa je hodil v hribe, pogosto sva ga vzela s seboj. Bil je kot gams, skakal je po previsnih skalah, da mi je kri ledenela po žilah. Če sem ga prosila, naj tega ne počne, se mi je samo smejal in sploh me ni hotel ubogati! Malo rešpekta je imel le pred očetom, a se je tudi ta z leti, ko je Lukec postajal močnejši in večji od njega, porazgubil. Nekoč, vračali smo se z Ratitovca, za nami je bil lep, sončen dan, a naporen, me je v dolini prijel za roko, se naslonil name in dejal: anede, mami, kako lepo smo se imeli. V tistem trenutku sem mu odpustila vse žlehtnobe in v meni se je prebudilo upanje, da bo še vse drugače.«

Pa ni bilo. Že v šestem razredu – lahko še prej, pa Darja tega ni vedela – je začel kaditi, izostajati od doma in se družiti z odraslimi fanti. Ker je imel zelo dober spomin, se to, da se ni učil niti ni delal nalog, ni toliko poznalo. Vsi so ga poznali po tem, da je v šolo prihajal le z enim zvezkom, ki si ga je na hrbtu zataknil za hlače. Prekinjal je učitelje, če se mu je zdelo, da 'mlatijo prazno slamo'. Pri nekaterih od njih se je to dogajalo zelo pogosto in tudi zaradi tega ga niso marali.

»Učitelj zemljepisa je bil prvi, ki mu je preluknjal gumo. Zapletla sta se zaradi števila kvadratnih kilometrov neke države. Luka je trdil, da je že vsaj trikrat povedal napačno številko, učitelj ga je bil sit, ker je motil pouk, in ga je poslal iz razreda. Seveda je potem, ko je našel avto na tleh, takoj vedel, kdo je krivec. Z ženo so naju poklicali v šolo, sledilo je mučno zasliševanje in poslušanje očitkov. Ne vprašajte me, kako sva se počutila, ko so kričali na naju in – seveda – krivdo za vse neumnosti, ki jih je ušpičil otrok, valili na naju. Bila sva povsem na tleh, oba sva jokala, ko sva se vračala proti domu. Luka se je potuhnil, zvečer ga ni bilo na spregled, kar je nama še dodatno povzročilo nemalo gorja. Vso noč sva bedela in čakala, nikogar ni bilo, ki bi ga lahko prosila za pomoč, saj njegovih prijateljev nisva niti poznala. Šele tretji dan sva stopila na policijo, ti so šli v akcijo in so ga že čez eno uro pripeljali vsega povaljanega in mačkastega. Skrival se je na odpadu starih avtomobilov …,« doda kamenček iz trpke zgodbe še Leon.

Po kakšni takšni zmeš­njavi je Luka potem nekaj časa dal mir. Pridno je hodil v šolo, doma ni počel neumnosti, celo pomagal je mami, ki je morala nujno na operacijo rodil. Obiskoval jo je v bolnišnici in Darji se je zdelo, da bo še vse dobro. Tudi osnovno šolo je zaključil s solidnim, prav dobrim uspehom, vpisal se je na ekonomsko srednjo šolo, njegova soba vsaj začasno ni bila več podobna svinjaku.

»Zdelo se mi je, da se je trudil, zato sva tudi mi­dva malo popustila pri trdih vzgojnih ukrepih. Spet je začel dobivati žepnino, zamižala sva na eno oko, ko se je malo več časa, kot smo se dogovorili, družil s prijatelji … Na začetku so bile tudi ocene spodobne … Lahko bi rekla, da sva se z možem predajala utvaram, da so slabe reči pozabljene, da bo vse še dobro. Potem pa se zgodi – kot strela z jasnega – da naju pokličejo na policijo, češ da so sina ujeli, ko je kradel kolesa. Nisva mogla verjeti! Menda jih je prodajal naprej, ker si je želel z izkupičkom kupiti motor. Svet se je nama spet sesul v prah. Obtožbe so bile grozljive, zelo resne in so nama spodmaknile tla pod nogami. Zvečer sva se z njim usedla za mizo, glas se mi je tresel, ko sem ga vprašal, zakaj je to naredil. Trmasto je dvignil glavo, da zato, ker mu nisem kupil motorja. To je res držalo, ampak bil je še premlad in ni še imel izpita.«

Zdelo se je, kot da je kraja koles zrušila zapornice v Luku, kajti policija je bila po tistem nenehno na vratih: motenje nočnega miru, vnovične kraje, pretepi, neplačevanje pijače po bifejih. V tretjem letniku je nehal obiskovati šolo, domov pa se je vračal le takrat, ko ni imel kam. Leon in Darja sta bila v svojih stiskah popolnoma sama, saj ni bilo nikogar, ki bi jima priskočil na pomoč. Fant je bil že polnoleten, daleč naokoli so ga poznali in se ga bali.

»Mislila sem, da sva doživela že vse grde reči tega sveta, a sva se zmotila. V nekaj mesecih sva se postarala za sto let, bila sva tudi brez denarja, saj je bil Luka brez službe, tisti pa, ki jim je tako ali drugače uničil premoženje, so se z grožnjami obračali na naju, da sva nenehno odplačevala škodo in dolgove. Pogosto brez potrdil in zagotovil, da je bil sin kriv … Leon je moral vzeti celo kredit, ker nisva imela denarja. Pred tem smo menjali kopalnico in kuhinjo, kar tudi ni bilo poceni … Nekega zgod­njega jutra, bilo je malo po peti uri, ravno sva se z možem odpravljala v službo, Luka pripelje v stanovanje dekle, ki je bila noseča. Pove nama, da bo otrok njegov, da bo dekle ostalo pri nama in da naj skrbiva zanjo. Sesedla sem se od groze, na kraj pameti mi ni padlo, da se sinu lahko zgodi tudi otrok. Pa se mu, očitno, je. Dekle je res ostalo, vse dneve poležavalo, gledalo televizijo, včasih ni vstalo iz postelje do večera. Luka je občasno prihajal, potem pa sta, ne da bi karkoli rekla, oba izginila,« povzame besede še Darja.

(Konec prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranjska Gora / sreda, 19. november 2008 / 07:00

Užitki na gorskih poteh

V začetku oktobra so se osmošolcem iz Mojstrane na že 17. gorniškem taboru v Vratih spet pridružili njihovi vrstniki iz šestih Unescovih šol iz vse Slovenije.

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / nedelja, 16. november 2008 / 07:00

Pošte na Petrolu

S 15. oktobrom so na bencinskih servisih Petrola v okviru februarja začetega sodelovanja Pošte Slovenije in Petrola zaživele nove storitve Pošte na Petrolu.

Kranjska Gora / nedelja, 16. november 2008 / 07:00

Referenduma v Martuljku ne bo

Nasprotniki gradnje apartmajev v nekdanjem kampu Špik napovedujejo pritožbo na upravno sodišče in zbiranje podpisov.

Kranj / nedelja, 16. november 2008 / 07:00

Strategija v javno razpravo

Kranjski svetniki so podprli predlagano strategijo razvoja občine v prihodnjih petnajstih letih, že v prvi obravnavi pa so imeli kar nekaj pripomb.

Kronika / nedelja, 16. november 2008 / 07:00

Usoden padec z žerjava

Zaradi trka dveh žerjavov v jeseniškem Acroniju je z osmih metrov usodno padel 52-letni delavec.

GG Plus / nedelja, 16. november 2008 / 07:00

Sedmica: Pahorjeve sanje

No, pa jo imamo. Novo vladno ekipo namreč.