Uporaba možganov

»Razmisli, preden ubogaš.« (S. Sutherland)

Dar je imeti možgane. Blagoslov je imeti možgane, ki delajo brezhibno. Greh je imeti možgane in jih ne uporabljati. Ta nekaj več kot kilogram težek, zapleten organ postane len in neizkoriščen, če mu ne dajemo izzivov.

Dokazano je, da velike tiskane črke ne predstavljajo posebnega napora za možgane, medtem ko imajo pomanjšane, male tiskane črke veliko večji pomen za njihovo uporabo. Pri malih črkah se poveča pozornost in možgani se ob težjih izzivih bolje razvijajo. Kadar želimo, da ljudje razmišljajo, da aktivirajo možgane, jim dajmo gradivo. Da ga preberejo, da tuhtajo, da si naberejo novih informacij, da razpravljajo, da brusijo svoja stališča … Če nočemo, da ljudje razmišljajo, jim dajmo nekaj velikega, nekaj znanega, nekaj enostavnega. Kratke stavke, velik format, barve, simbole, pesmi, čustva. Kot reklame. Ljudem ni treba nič, možgani počivajo. Če želimo, da nam sledijo, jim priložimo v paket še nekaj, v kar verjamejo. Če se gremo vojno, jim povejmo, da jim bo to nekdo vzel. Dobili smo vojsko. Vojska, ki predstavlja večino, postane močna avtoriteta, ki ji je treba slediti.

Vsako odstopanje posameznika ali manjšine je nevarno, saj se s tem izpostavi in postane ranljiv. Ne samo da postane izobčenec, srečuje se tudi s svojo lastno krivdo in frustracijami. Če bi se le prilagodil … če bi le bil takšen kot drugi … Koliko let traja, da sprejmeš svojo drugačnost in vzljubiš samega sebe? Koliko poizkusov prilagajanja požreš, da bi postal kot drugi? Koliko predsodkov vidiš v očeh svojih staršev, bratov, sester? Kdo je kriv, kako se je zgodilo, zakaj? Kolikokrat pomisliš, da bi umrl? Koliko zaničevanja prenese človek, preden se zlomi? Koliko pogledov prestreže, da se spet nasmehne? Koliko mask si nadene, da preživi? Koliko »normalizacije« je deležen, preden si dovoli biti to, kar je? Tega večina nikoli ne občuti. Nedotakljivi in speči za trdnimi vrati tisočletnih zidov sanjajo svet, ki ga branijo. Svet vrednot, ki jih ne dajo. Čeprav jih nihče noče vzeti. Čeprav so včasih vprašljive. Ampak tega večina ne ve. Ker ne razmišlja. Russel je rekel že davno – človek je lahkoverna žival in nekaj mora verjeti. Dobro ali slabo. Samo da verjame. Možgani vzamejo, kar naložimo.

Da bi človek poenostavil življenje, si je uredil sličice in predalčke. V te je spravil svoje navade, okolje, ljudi, sposobnosti, udobje in vse, kar sestavlja življenje. To je do neke mere nujno in potrebno. Tudi situacije z drugimi ljudmi imamo radi preproste. Pijemo kavo na istem stolu, na izletu sedimo ob istih ljudeh, družimo se s tistimi, ki imajo podobna prepričanja in vrednote kot mi. Tako je lažje. Vendar ne vedno in ne za vse.

Svet je večji, kot je naša predstava. Svetov je več. Ko je naš svet tako znan, majhen in omejen, da postane vsak neznanec nevaren, se srečamo s stereotipi in s predsodki. Z visokih zidov jih spuščamo na drugačne in upamo, da jih bomo pregnali. Ššššc, ššššc, ššššc. Ampak oni so še vedno tam. Njihova drugačnost nas izziva, draži, buri domišljijo in dela napete. Nekega dne jim rečemo. Dovolimo (!) vam, da obstajate, ampak bodite nevidni in neslišni. Kot da vas ni. In drugačni niso glasni. Nikoli. Vedno je glasna večina. Čeprav jih je več, so ogroženi. Predsodki opravičujejo njihova ravnanja. Zato, ker potem ni treba misliti na to, kako je drugim. Večina predpostavlja. Zato, ker ni potrebno vprašati, kakšne so njihove potrebe. Večina določa. Zato, ker ni treba deliti prostora in časa. Večina sodi. Nepreverjeno, posplošeno, s predvidenimi izidi, s sumničenjem, z obtoževanjem, z napadanjem, z izkrivljanjem resnice … Nikoli ne bo konec. Temu se reče odvisnost od lastnih predsodkov. Vlekli jih bomo naprej in okužili z njimi vse naslednje generacije. Za vse drugačno.

P. S.: Mojo deklico vprašam, če ve, kaj je to predsodek. Prikima in pravi: »To je slaba misel o določenem človeku, ki je drugačen. Potem se s tistim človekom družiš. In predsodek izgine.« Tako enostavno je to za otroke.